Vratolom 2022, 2. dan

Po petih urah nočnega in treh urah popoldanskega počitka sem bil pripravljen za novo dozo lomljenja vratu v Velenju. Vreme je bilo drugi dan lepše, tako da me je do Velenja ves čas spremljalo sonce, temperature pa so bile občutno nižje, kar na skorajda open air prireditvi nastopajočim ni olajšalo dela. Sploh ne kitaristom, ki potrebujejo razgibane prste. A to težavo so zasedbe rešile načeloma tako, da so povabile obiskovalce bliže k odru, da so se lahko malo »stisnili« in jih je posledično manj zeblo. No, sarkazem na stran, za poletni čas je bilo mrzlo, a zaradi podhladitev nihče ni potreboval zdravniške pomoči.

Zaradi lepšega vremena se je tudi stanje na cestah umirilo, zato se je drugi dan začel povsem po planih:

18.30 vrata
19.00–19.40 Gründ
20.00–20.40 Ashine
21.00–21.45 Dickless Tracy
22.05–22.50 Extreme Smoke 57
23.10–23.50 In Heaven

Za razliko od prvega dne je bil začetek in konec načrtovan eno uro prej. Na podlagi te razlike sem na kraj dogodka prispel še po svetlem, tako da sem si lahko v miru ogledal okolico Velenjskega jezera. Na kratko: priporočam obisk ob toplejših dneh. Zdaj pa k dogajanju.

Gründ na Vratolomu 2022:
Ko sem se postavil pred oder, so Gründ že bili v drugi polovici svojega nastopa. Gründ so hardcore crust zasedba iz Kranja, njihovi komadi pa v pravi punk maniri prepričujejo k miganju in zibanju. Seveda ne zmeraj oboje hkrati, odvisno od hitrosti in udarnosti. Ker publika še ni bila dovolj ogreta, sem pri tej zaznal v glavnem zibanje, sploh zaključni Mamila (če sem si naslov pravilno zapomnil) je v gibanje spravil ženske boke v sprednjih vrstah

Ashine na Vratolomu 2022:
Mislim, da so imeli Ashine v soboto najštevilčnejšo publiko. Sicer so Dickless Tracy za njimi v enem trenutku pred oder privabili bolj ali manj vse obiskovalce, ki pa niso vztrajali cel nastop, medtem ko so bili slušatelji pri Ashine zagotovo najdlje časa pod odrom. Ashine igrajo melodični death metal, pri katerem mi je ob prvem komadu najprej v uho padel dvojni bas boben. Ta okoliščina me je nasmejala, saj sem menil, da bom priča hitrejši glasbi. No, v tej zvezi sem se nekoliko zmotil, saj so Ptujčani s svojim nastopom pokazali, da sta jim melodičnost in razgibanost enako pomembna kot hitrost in udarnost. V 40 minutah je zasedba v dobri meri pokrila svojo celotno diskografijo, začela je z najbolj svežim singlom Relinquished Existence, nadaljevala z aktualnim dolgometražnim prvencem Force of Nature, vmes vrinila še neizdan komad Drubbed ter nato prešla in na koncu še zaključila s samonaslovljenim EP-jem. Povsem za konec se je razgreti peterici na odru spontano pridružil vokalist od In Heaven, ki je skupaj z zasedbo odkrulil pesem Into the Abyss. Da je ta zasedbi posebej pomembna, je jasno že iz tega, da je po EP-ju našla svoje mesto tudi na albumu. No, pa sama po sebi tudi sploh ni slaba. Dejansko predstavlja pravi energičen zaključek koncerta.

Dickless Tracy na Vratolomu 2022:
Dickless Tracy načeloma ne potrebujejo nobene predstavitve, a ker se je Cepo na odru predstavil vsem navzočim, ki še niso dopolnili 30 let, naj tudi jaz omenim, da gre za metal zasedbo, ki je bila ustanovljena davnega leta 1997, sprva močneje delovala v grindcoru, medtem ko se zdaj že nekaj let in albumov posveča le še death metalu. In okoli tega se je vrtel tudi večinski del nastopa, ki je bil osredotočen na predstavitev lanskega albuma Grave New World. S tega smo slišali uvodni dvojec Deathless in Dawn of the Living Dead, oživljenega The Curse of Michael Myers, Morphing Into Maelstrom in še več. Vmes je trojica odigrala še Halls of Sickness ter Incubator of Death, s čimer je razveselila svoje starejše sledilce, medtem ko si je pesem Devoured from the Inside zaslužila posebnega nagovora. Zasedba jo je na albumu namreč obogatila z nenavadnim, toda nadvse prisrčnim uvodom, in sicer zvokom bitja srca tedaj še nerojene hčerke pevca in kitarista Cepota. Ko pa se je basist Jernej pred začetkom komada Pathetic Descendant of Apes mučil s tehničnimi težavami, sta brata Cepanec ponudila svojevrsten izlet v devetdeseta, ko je zasedba še delovala kot dvojec brez basista, in odigrala tri kratke in hitre grindcore komadiče. Po odpravi tehničnih težav je sledilo še nekaj komadov, med drugim je organizator Sale »dovolil« podaljšan bis, tako da smo poleg Outside z albuma Halls Of Sickness slišali še Revenge Of The Zombie, če se ne motim. Čeprav se je band s prvim komadom dotaknil albuma Paroxysm Of Disgust, s katerega je odigral Revenants, sem vseeno pogrešal svoj najljubši komad Beautiful Yet Deformed. Morda drugič.

Extreme Smoke 57 na Vratolomu 2022:
Načeloma tudi Extreme Smoke 57 ne potrebujejo posebne predstavitve, saj že od leta 1990 grindajo po obličju Zemlje, vendar nočem tvegati, zato: Extreme Smoke 57 so goriški pionirji grindcora, ki imajo za seboj okoli 50 takšnih in drugačnih izdaj in še več nastopov na malih, velikih in največjih slovenskih in evropskih odrih, hkrati pa so ES57 band, ki je bil razlog, da je Cepo sploh ustanovil svojega, kot nam je uspel med nastopom povedati. Skratka, pomembnost te zasedba je nesporna, v njej pa že od vsega začetka delujeta neutrudljiva Edi in Boco, medtem ko njihov najmlajši član sedi na bobnarskem stolčku. No, povsem neutrudljiv ta večer zagotovo ni bil Boco, ki je sploh med nagovori med komadi kazal očitne znake alkoholne utrujenosti, saj mu je redno zmanjkovalo besed, kako svoje ideje ustrezno izraziti. A nič hudega, besedila je še zmeraj znal odkričati, čeprav se je proti koncu enkrat izgubil na seznamu pesmi in posledično predlagal, da band nekaj zimprovizira. Vendar ga ni bilo »junaka« med publiko, ki bi se pritoževal, v grind maniri smo lepo čakali na naslednji blitzkrieg napad. V nekje 45 minutah smo slišali preko dvajset družbenokritičnih komadov, a ker je Boco po duši optimist, je band zaključil nastop s komadom Vse bo dobro. In tako je tudi bilo. In še bo.

In Heaven na Vratolomu 2022:
In Heaven je depressioncore zasedba, ki glasbeno združuje trap, deathcore, hip hop ter lofi in je zadnje čase kar močno koncertno aktivna. Sam sem se nazadnje srečal z zasedbo na prvi dan letošnje edicije Brutal Janez Festa pred malo več kot mesecem dni, zato sem z ozirom na dogajanje naslednjega dne njihov nastop izpustil. Sicer pa je imel kvartet, sestavljen iz bobnarja, kitarista, vokalista in DJ-ja, kot zadnji nastopajoči najmanj številčno, po poročanju kolegice fotografinje pa vendarle še zmeraj precej aktivno publiko.

Čeprav sem predčasno prekinil obisk Velenja, to nikakor ni odraz slabega vzdušja. Tako kot na številnih drugih dogodkih sem tudi v Velenju videl številne znane obraze, s katerimi smo si krajšali čas med menjavo bandov, nova lokacija ob Velenjskem jezeru pa ima zagotovo to prednost, da ima streho. Nikakor si namreč ne morem predstavljati, da bi ob dežju in mrazu, kakršna sta nam vladala minuli konec teden, preživel pred odrom Letnega kina ob Škalskem jezeru. Poleg tega je parkirišče tukaj bolje urejeno, prav tako sanitarije, medtem ko notranji prostor, skozi katerega je treba iti, da se pride na »teraso« s pokritim odrom, s svojimi mizami in klopmi še kako pride prav, da si človek spočije utrujene noge. Zagotovo ima letni kino tudi svoj čar, a Wunder bar se je izkazal kot bolj »udoben«.