NINA: Zdravo, kako si?
ESA: Dobro, hvala. (smeh)

NINA: Nazadnje sem vas videla v živo junija v klubu Tavastia v Helsinkih. Koncert je bil razprodan in slišala sem, da je tako vedno, ko imate koncert v Helsinkih.
ESA: Ja, načeloma ja. (smeh) Ko imamo koncert v Helsinkih, se vedno počutimo kot doma. Tam radi igramo, pa tudi sicer ima klub Tavastia zelo bogato zgodovino.
NINA: Se počutite kaj bolj pod pritiskom, ko igrate v domačem mestu? (Helsinki, op. a.)
ESA: Ja, kadar igramo doma, smo malo bolj nervozni, saj so na koncertu večinoma naši prijatelji in znanci.

NINA: Kot band ste kar celoten paket – dobra glasba, globlja besedila, umetniške naslovnice albuma …
ESA: Mogoče res, ne morem ravno reči, da se osredotočamo samo na eno stvar. Seveda smo radi na turnejah ter v studiu, vendar smo radi tudi del kreativno-artističnega ustvarjanja. Kadar delamo na albumu, se osredotočimo na koncept in na končni umetniški videz. Vse skupaj vzame veliko časa, vendar želimo biti vključeni v celotni umetniški proces.
Spomnim se, kako je bilo na začetku; založba nam je poslala skice predlogov, kakšen naj bi bil album vizualno, ampak predlogi niso ravno ustrezali besedilom in ideji, ki smo jo imeli mi. Zato je veliko lažje z umetnikom osebno sodelovati in mu povedati želje in zamisli.
NINA: Besedila za pesmi piše finski pesnik Pekka Kainulainen. Vam mora kdaj razložiti svojo vizijo ali imate o besedilih kakšno diskusijo?
ESA: Pekka napiše neko zgodbo v finščini, o kateri se seveda pogovorimo ter odločimo, če nam je ideja zgodbe všeč ali ne. Načeloma mu vedno damo proste roke.

NINA: Kdo je vaš najljubši pesnik poleg Pekke?
ESA: Rad imam finsko poezijo, še posebej finskega umetnika A. W. Yrjänäja, ki igra tudi v finskem bandu CMX. Piše zelo globoka besedila, sonete v stilu moderne Kalevale, predvsem o občutkih ljudi na Finskem. Nisem toliko za poezijo, vendar se lahko z njegovimi zgodbami in pogledom na življenje res poistovetim.

NINA: Zadnji album Circle je bil posnet na deželi. Je b…