NINA: Kako je bilo v Franciji?
MATHIAS: Veliko topleje kot trenutno tukaj (Finska op. a.). (smeh) Malo stresno, ker so nastop v Franciji snemali, ampak koncert je bil super, množica prav tako …
NINA: Si kaj utrujen? Včeraj ste bili še v Franciji (Hellfest, op. a.), danes pa že na Finskem (Nummirock, op. a.).
MATHIAS: Je kar, ja. Razdalja je velika, ker je Nummirock kar globoko na zahodu Finske. Takoj po koncertu smo šli na letališče, imeli let za Finsko ter se potem vozili še celo noč. Imeli smo dva leta, da smo prišli do Helsinkov, potem pa vožnja direktno sem, na Nummirock.
NINA: Ja, izgledaš precej utrujen.
MATHIAS: Ja, malo sem še zmeden, ampak tako je s festivali. Na srečo je tako samo čez vikend, nekako gre. Preživimo vikend, potem imamo pa cel teden, da se odpočijemo (smeh).
NINA: Ali kdaj ostanete na festivalu dlje časa, da si ga ogledate/prisluhnete nastopajočim in ujamete utrip?
MATHIAS: Včasih, če imamo čez vikend samo en nastop, potem lahko ostanemo, ampak pogosto je tako, kot je bilo sedaj – koncerti v različnih državah Francija–Finska, dolge razdalje, naporno potovanje in zato je to to.

NINA: Vem, da si velik ljubitelj piva. Kakšno je pivo v Franciji? Imaš na splošno mogoče najljubše pivo?
MATHIAS: Hm ... Ne vem. Mislim, da smo pili kar Kronenbourg, najljubšega piva pa nimam. Je pa vedno zabavno, ko potujemo. Vedno zavijemo v male lokalne pivovarne. Mislim, da smo imeli na Hellfestu možnost pokusiti tudi lokalno pivo. Ta lokalna piva so po mojem vedno najboljša. Navadno so komercialne znamke vse iste, standardni lager. Kar ni slabo, vendar meni bolj ustreza »craft beer«, takšna piva lahko najdemo povsod po svetu.

NINA: Če se ne motim, Turisas ni originalno ime banda? Kolikor mi je znano, ste ga spremenili iz … Ne znam niti izgovoriti … (Köyllö, op. a.)
MATHIAS: Točno zaradi tega smo ime spremenili (smeh) v nekaj, kar se malo boljše sliši.
NINA: To se pravi, da je bila menjava imena komercialna poteza?
MATHIAS: Em … Ne ravno. Dejansko pod tem imenom nism…

NINA: Kako si?
JANNE: Kar OK. Včeraj je bil naporen dan … Ampak danes sem že bolje. (smeh)
NINA: Zakaj? (smeh)
JANNE: S prijatelji smo imeli v Helsinkih zabavo in nekako … Začeli smo zgodaj in zaključili zgodaj. (smeh)
NINA: Ja, točno, slišala sem, da je bil v petek (20. 6.) nekakšen finski pivski praznik, nekaj v smislu, da več piva ko spiješ, več bo dežja in boljša bo letina?
JANNE: Ja, nekaj takega. Ne vem natančno, nisem del te finske tradicije, ki narekuje, da naj bi ženske v tem času nabirale različna zelišča ter jih dale pod blazino. V spanju naj bi se jim prikazal njihov bodoči mož ali nekaj takšnega … (smeh) Ampak ja, kot si rekla, pivski praznik, tisto je dejansko res. (smeh)

NINA: Ponekod piše, da je skupina nastala leta 1984, drugod zopet, da 1985, kateri podatek je pravi?
JANNE: Enkrat takrat je nastala. Ne morem se spomniti, katero je pravo … Bil sem star okoli 15 let. (smeh)

NINA: Vsi v skupini imate še kakšen dodaten projekt ali band, na primer vaš kitarist Roope igra tudi pri Children Of Bodom, ki so svetovno znani, pa vendar ima Stone na Finskem kultni status.
JANNE: Ja, to je res… Šli smo na par turnej v tujino in imeli ogromno turnej po Finski. Mislim, da smo delali glasbo v pravem času. Na Finskem je bilo takrat to nekaj čisto novega.
Štiri leta smo bili zelo zasedeni in izdali smo štiri albume. Koncerte smo imeli non-stop. Na koncu smo se začeli dolgočasiti. Bilo je preveč, zato smo takrat nekako v šali rekli, da se ne bomo razšli, ampak da imamo samo pavzo. In ta je bila kar dolga … (smeh) Ampak je zabavno, takole po 20 letih priti nazaj in igrati. Lahko bolj kot ne samo uživamo … Ne bi se rad vrnil nazaj v tisto stresno obdobje. Igrali smo vsak vikend … Mogoče ne ravno za božič (smeh), ampak veliko, imeli smo približno 100 koncertov na leto. Zatem sem vedno igral v bandih, ki so imeli nekaj mesecev turneje, potem pa pavzo. To je veliko lažje.

NINA: Znani ste kot pionirji thrash metala na Finskem. Se vidite tako?
JANNE: Mogoče bi na neki način…

NINA: Zdravo, videti si, kot da je za tabo dolga noč. (smeh)
MARTIN: Ja (smeh), prvotni načrt je bil, da bi včeraj ostali v Helsinkih ter se danes odpravili proti mestu Pori. Vendar so nam sporočili, da imamo že zjutraj tukaj (Pori, op. a.) na voljo stanovanje, tako da smo sredi noči zapustili Helsinke in prispeli zjutraj okoli 8. ali 9. ure. Ne vem točno, sem padel v »komo« ob sedmih. (smeh)

NINA: Potem življenje v bandu ni tako glamurozno? (smeh)
MARTIN: Ne ... Vsaj ne sedaj. Če si Mötley Crüe, potem mogoče je. (smeh)

NINA: Če se ne motim, si ustanovil Demonical takoj zatem, ko se je band Centinex razšel. Vendar ste s Centinex januarja letos oznanili, da ste ponovno dejavni. Kako to? Ko si se odločil, da končaš s Centinex, si rekel, da ni bilo več pravega vzdušja in da je Demonical nekaj, kar si želel, da bi bil band Centinex.
MARTIN: Res je ... Stvar je takšna, band je obstajal že šestnajst let in Centinex leta 2006 ni bil tisto, kar je bil na začetku. Glasba se je spremenila, celotno vzdušje banda se je spremenilo. Še vedno je zadnji album dober, ampak nismo imeli več popolne podpore založbe, vse to me je pripeljalo do odločitve, da band zapustim in začnem nekaj novega. V bistvu sem že imel plan zapustiti Centinex kakšne pol leta pred tem, načrtoval sem že Demonical, zato je vse skupaj potekalo tako hitro. Isti dan, ko se je band Centinex razšel, sem ustanovil Demonical,vse je že bilo vnaprej pripravljeno. Logo, člani, glasbeni stil ... Vse. Zato je veliko ljudi videlo Demonical kot Centinex 2. Ne vem, lani sem začel razmišljati, da bi band Centinex zopet oživel, vendar kot drugačen death metal, ne kot stil, ki ga ima Demonical, ampak z drugačnim pristopom. K odločitvi je pripomoglo tudi dejstvo, da so bile na poti ponovne izdaje starih albumov Centinex, zato sem se nekako odločil, da band ponovno oživim.

NINA: Je težko ločiti ustvarjanje za ta dva banda, ko pišeš besedila in glasbo?
MARTIN: Ne, ni težko. Trenutno snemamo novi album s Centinex, skoraj je že konč…

NINA: Zdravo, Bobby, hvala za tvoj čas. Kako se počutiš?
BOBBY: Počutim se v redu, zdrav sem, kolikor sem pač lahko. (smeh)

NINA: Lani ste s Pentagram igrali na festivalu MetalDays v Sloveniji, kako je bilo?
BOBBY: Ja, lani smo igrali v Sloveniji, na Poljskem in mislim, da na Švedskem. Victorja (kitarista, op. a.) takrat na žalost ni bilo v bandu, zato je bilo malo drugače, ampak je bilo vseeno okej.

NINA: Ste imeli kaj časa za raziskovanje Tolmina?
BOBBY: Ne, nismo imeli časa. Vse, kar vidiš na turneji, so hotelska soba, letalo in oder. To je to. Tukaj (Tampere, op. a.) je bilo drugače, prišli smo že včeraj zvečer okoli desete ure. Najprej sem mislil, da je ura štiri popoldne, ker je tako svetlo. Na žalost so nam na poti do sem izgubili prtljago. Vso našo opremo, obleke … Za 24 ur je bilo vse izgubljeno. Je pa oprema sedaj končno na poti, tako da bo tukaj v roku ene ure. Igramo pa dva dni, danes in jutri. Jutrišnji koncert je razprodan in mislim, da današnji tudi.
NINA: Potem bi lahko rekli, da je Finska vaša država?
BOBBY: Ja, tukaj so bili ljudje vedno zelo dobri do nas. Na srečo veliko ljudi govori angleško. Imamo lastno založbo RAM Fan Label, preko katere izdamo omejeno število gramofonskih plošč, in ko so razprodane, jih prodajamo samo še na koncertih. Zadnji album, ki smo ga izdali, je bil dejansko live album, posnet na koncertu v Helsinkih leta 2011. Razprodan je bil takoj, ko so ljudje zvedeli zanj.

NINA: Slišala sem, da naj bi bili trenutno v procesu snemanja novega albuma?
BOBBY: Nismo še začeli, nismo še šli čez ves material, ampak že vem, katere pesmi, ki sem jih napisal med letoma 1969 in 1974, bodo na albumu. Na albumu bo pol starega materiala iz tega obdobja in pol novih skladb. Sedaj pišem samo še besedila, ker imam že 450 pesmi; 2000 sem jih vrgel proč.
NINA: Potem lahko naslednjih 30 let samo snemaš albume in uživaš …
BOBBY: Saj to delam. (smeh) Raje delam v studiu, kot pa nastopam. Lahko živim še ne vem kako dolgo, pa ne bom porabil niti polovice…

NINA: Pred kratkim je izšel vaš drugi album, kako se počutite?
JUHO: Super, bil je dolgotrajen proces, terjalo je ogromno dela. Seveda je odličen občutek, ko je album končno zunaj. Na isti dan se je začela tudi naša turneja, tako da je bilo kot nekakšna dvojna nagrada.

NINA: Pred izdajo vašega prvega albuma ste izdali kar štiri demo posnetke, kako to, da niste kar posneli albuma?
MARKO: Zakaj pa ne? Dejansko še nismo bili pripravljeni na izdajo celotnega albuma, tako se nam je zdela ta odločitev boljša. Po zadnjem demo posnetku smo vedeli, da boljšega ne moremo narediti, zato smo se odločili posneti cel album.

NINA: Letos bo deset let od vašega začetka, kaj se je spremenilo, kako boste praznovali svojo obletnico?
JUHO: Res je, jeseni bomo praznovali 10-letnico. V teh letih smo pridobili nekaj kilogramov in izgubili nekaj las. (smeh) Trenutno smo osredotočeni na izid albuma in na turnejo, tako da o praznovanju še nismo razmišljali. Mogoče bo prišel čas zato po turneji.

NINA: Pri bobnarju sem opazila, da ima vaš logo vtetoviran na roko, ga imate vsi?
JARI: Ja, vsi razen basista, ker je premlad. (smeh)
JUHO: Ne, sem prereven. (smeh)

NINA: Oba CD-ja ste izdali pod okriljem Freezing Penguin, ki je v bistvu vaša lastna založba. Kako to?
JARI: Najlažje je bilo tako. Imeli smo par zelo slabih ponudb od založb, zato smo raje sami ustanovili založbo za izdajo albuma. Poiskali smo le promocijsko agencijo, ker sami nimamo kontaktov za to.

NINA: Zasledila sem komentar na spletu, da ste v živo boljši kot na vaših posnetkih, kakšen komentar na to izjavo?
JUHA-MATTI: Kdo je to rekel?? Boš videla danes. (smeh)
JARI: Zdaj pa sploh nismo pod pritiskom. (smeh)
JUHO: V živo je drugačna atmosfera, več basa in bobnov kot na posnetkih, zelo težko je na posnetku predstaviti tisto pravo energijo.

NINA: Kaj je na tem albumu drugačnega?
JARI: Velika razlika je med prvim in tem albumom. Marku smo dali dovolj časa, da je v miru posnel vokalne linije. Celoten band si je vzel za nov album dosti več …

NINA: 14. aprila je izšel vaš dvanajsti studijski album. Kakšne so bile prve reakcije?
MIKA: V bistvu je album zunaj, a še ni na policah. Vse skupaj se je malo zavleklo, tako da pride v trgovine šele naslednji teden. Reakcije publike zato še nimamo. Medijski odziv je večinoma pozitiven, ocene so okoli 8 ali 9 od 10. V neki reviji smo bili označeni celo kot album meseca, kar se ni zgodilo že leta, tako da se ne res ne morem pritoževati. Le na Švedskem in v Nemčiji so nam naklonili slabše ocene.

NINA: Kako bi ti opisal ta album?
MIKA: Smo kot Motörhead – zvoka ne spreminjamo kaj dosti, zato na albumu ni nič novega, je pa morda bolj dinamičen v primerjavi s prejšnjimi albumi, tako da ni vedno vse »full speed ahead«.

NINA: Od zadnjega albuma je minilo že štiri leta, tako da ste očitno za novega vzeli kar nekaj časa.
MIKA: Glavni razlog, da se je vse skupaj tako zavleklo, je, da smo v letu 2010 posneli Live DVD. Na zvočnem posnetku tega DVD-ja smo imeli hude probleme s petimi skladbami, zato smo jih izrezali. Poskušali smo jih nekako rešiti, kar je trajalo več mesecev, vendar smo ostali brez pametne rešitve. Čas se nam je iztekal in nekako smo morali izdati ta DVD, vendar smo bili brez nujno potrebnih skladb, kot je npr. Motorpenis, ki je karierno zelo pomembna pesem za nas. Vztrajal sem, da DVD-ja brez dotičnih pesmi ne bom izdal. Kmalu se je pojavila priložnost za snemanje v živo na Steelfestu, kar je prvotni plan popolnoma spremenilo. Namesto enega koncerta smo posneli dva, ki imata popolnoma različno setlisto, zato smo porabili za izdajo DVD-ja kar dve leti. Po tem je sledila promocija DVD-ja in kar naenkrat smo se zavedli, da je preteklo že ogromno časa, odkar je izšel naš zadnji album, in da moramo začeti pisati nove pesmi. Takoj!

NINA: Kakšno je tvoje mnenje o trenutnem stanju finske metal scene?
MIKA: Če povem po pravici, finske scene nikoli nisem spremljal. Imamo nekaj dobrih bandov, kot na primer Lost Society. Oni so res dober band; mladi, energični. Z njimi sm…