Eden izmed razlogov zakaj občudujem Dimmu Borgir je ta, da niti dva (z eno izjemno) njihova albuma ne zvenita enako in ne ciljata na isto zvočno-emocionalno sfero. Če tako hočem poslušati kaj bizarnega med sprehodom po zasneženih poljih v zimskih večerih, je pravi odgovor For All Tid. Če hočem dober primer norveškega (v klaviature usmerjenega) black metala v času, ko je ena doba umirala in se rojevala neka druga – Stormblast. Če hočem pravi temačen in kot odeja norosti težak ritualističen ambient, ali pa če le iščem glasbeno podlago za sprehode skozi poletne vrtove v večerih – Enthroned Darkne…

Ne moremo ravno reči, da je količinska ponudba black metala v Sloveniji zanemarljiva. Ni. Je pa tudi res, da se večina teh skupin trdno (mogoče na trenutke še preveč trdno) drži tistih ustaljenih pristopov k podžanru, kakršni so se še posebej izoblikovali v skandinavski sceni nekje v drugi polovici devetdesetih, ko je glavni sunek drugega vala black metala že nekako naredil svoje. Ne pravim, da je to slabo. Samo po sebi seveda ni, je pa res, da človeku, ki takšnim tokovom in pretokom kolikor toliko sledi, prej ali slej v oči pade nekaj, kar bom tu poimenoval »anti samoiniciativnost«. Gre za ne…

Obstajajo albumi, ki so – enostavno rečeno – kvalitetni in jih poslušamo ter se k njim vračamo iz čistega užitka, naj si bo ta emocionalne, intelektualne ali kakšne tretje narave. In obstajajo albumi, ki se razvijejo v bolj ali manj resne oblike obsesije. Addicts mi je od dne izida (v pogibel mojih sostanovalcev) predstavljal slednje. Ironično, da se človeku to zgodi v primeru konceptualnega albuma o drogah oziroma odvisnostih.
Tekom tednov, ki so minili od izida te mojstrovine, sem prebral nekaj desetin recenzij tega albuma in rečem lahko zgolj, da je recepcija izjemno zmedena in razdvojena. …

Da že kar na začetku preidem k zadevi in v enem stavku povem praktično vse, kar bom poizkušal povedati v nadaljevanju besedila: poglejte si naslovnico Grotesque in se vprašajte, kako zveni glasba za njo – najverjetneje ne boste zgrešili veliko.
Pensées Nocturnes, francoski one man band, je trd oreh (tako za misli, kot za ušesa) in ne morem dati nikakršnega zagotovila, da bo kdorkoli resnično užival v tej glasbi. Če gremo po vrsti, gre stilno za nekakšen avantgardno/eksperimentalen black metal zelo surovega zvoka in obrvi dvigajočih vokalov. V vse to Vaerohn (človek za Pensées Nocturnes) vpleta…

Jasno je, da so možnosti, da bomo dobili trdo kuhana jajca, če čez balkon zlijemo liter vrele vode in za njo vržemo še nekaj jajc, zelo majhne. Prav tako je jasno, da Darkthrone riffi sami po sebi ne naredijo Darkthrone (ali njihovega klona). Za vsem tem (torej tako za trdo kuhanimi jajci kot za Darkthrone) leži več, kot se zdi na prvi pogled. Toda žal je precej očitno, da se Nizozemci Autumnal Reaper tega ne zavedajo ravno najbolje.
Rise Of The Raging Death je na pozitivni strani konsistentna in intenzivna metal plošča. Zvok je lep in (že skoraj preveč) čist, metal »show must go on« drži od …

Bila bi laž, če bi zapisal, da se nisem z visokimi pričakovanji spogledoval z dnem, za katerega je bil napovedan izid novega albuma nizozemskih Carach Angren. Njihov prvenec Lammendam je bil svojevrstna mojstrovina simfoničnega black metala; skladbe so bile ravno prav kompleksne, da si zadevi moral posvetiti nekaj časa, a obenem so poslušalca zadele že ob prvem poslušanju. Idealno. Uporaba klaviatur, ki je lahko prekleto zapletena, je bila originalna in nepatetična; tematsko pa je bil Lammendam konceptualen album o pojavnosti duhov – zapuščina Kinga Diamonda sicer, ampak Nizozemcem je tudi v t…

Govoriti o black metalu pomeni med drugimi govoriti tudi o radarju, oziroma o frazi »ostati pod radarjem«. Ali še bolje, »dvigniti se na zaznavo radarja«. Seveda vprašanje o tem ali black metal v svojem prvotnem, paradigmatskem pojmovanju, sploh ostane black metal, ko ga radar enkrat zazna. Mnenja o tem so deljena, sam pa niti ne bom poizkušal odgovarjati na to ortodoksno vprašanje.
Nemci Semen Datura stremijo h nevidnosti. S tem, da vidnost definiram kot piko na radarju, ki po tej teoriji označuje band kot nekaj drugega. Iz niča vznike v »nekaj« ter prične obstajati na drugačni ravni. Nasledn…

Ni ravno najbolj pravično do glasbe na določenem albumu in zasedbe, ki to glasbo izvaja, če se ves čas poslušanja albuma sprašuješ: »Le kje sem to že slišal?« A ko tak trenutek pride, lahko ali čakaš da tako ali drugače mine, ali pa iz arhivov spomina izbezaš tisti band, ki ti je povzročal to, kar so Proustu masleni kolački, le na manj epski ravni.
Nekako ni nenavadno, da We Come In War italijanskega black metal banda / projekta zveni kot Isvind – kultni norveški black metalci, v veliki sliki premalo cenjeni, verjetno tudi zaradi skromne diskografije, obsegajoče en sam album, ki datira v leto …

Aurelia je še ena v vrsti black metal plošč, ki se že na prvi pogled (kot tudi drugi in deseti) gre neko »svojo stvar«. Tak je pač trend. Žal večina poizkusov vodenja te »svoje stvari«, ki vključuje podobo, splošne odnose, odpadniški stil, zvok in nepredvidljive strukture, izpade nezanimiva, neživa ideja, ki se je močno porezala na lastnem nožu in potem skozi glasbo vpije: »Glej! Moja Kri! Moja kri!«
Ampak! Sanctus Nex na Aureliji niso pokazali takšnih tendenc, čeprav mogoče obstajajo skrite nekje globoko v zvočnih in idejnih valovih albuma. To je že na prvi pogled skupina, ki bi spraševalca u…

Drugi album avstrijskih black metalcev, ki se predstavljajo pod norveško besedo Stormnatt, je sorazmerno nenavadna zadeva. Čeprav The Crimson Sacrament poizkuša zveneti pristno, mogoče celo zlobno in žile parajočo s »svojim« black metalom, je na tem albumu nekaj zadev, ki jih je treba v neblack metal maniri obsijati z lučjo.
Ta album je žal v svojem bistvu zelo »lišpan« plagiat. Ste se kdaj spraševali kako bi zvenel Nargaroth z bivšim Marduk vokalistom Legionom? No, odgovor je tu, če koga zanima. Edina razlika je ta, da so Stormnatt zvočno čistejši kot Nargaroth. Kitare? Kopija Nargaroth. Tist…

Ta nizozemsko-nemška zasedba me je presunila na več kot le eni ravni. Nič nenavadnega sluteč sem EP Chaos Death Reincarnation vzel s sabo na zimski sprehod, ki se sploh ni izkazal za sprehod ampak je bil bolj kot karkoli drugega aktivno poslušanje.
V grobem gre pri Isthar za precej sofisticiran black metal, oziroma njegov spin-off. Pravzaprav spin-off ni primeren izraz; pravilnejši bi bil space-off – torej prostor (obstoj) zunaj filmskega kadra; prisotno neprisoten – in obratno. Medtem, ko je black metal v svoji osnovi ideja, se v njegovem space-offu pojavljajo še vse možne (tako eksperimental…