Dimmu Borgir. Norveški band, ki ga pozna malodane vsak, ki je kadarkoli tudi slišal za black metal. Tisti black metal, ki se"rad" pokaže na soncu in ki ni nujno skrit v kakšni jami nekje daleč na mrzlem severu. Band je v zadnjem letu šel skozi precej turbolentne spremembe v postavi, posneli pa so tudi nov, njihov osmi (oziroma deveti – če štejemo ponovno posnet Stormblast) studijski album Abrahadabra, ki bo izšel konec septembra. Kitarist Silenoz si je med intenzivnim ukvarjanjem z novinarji vseh možnih kalibrov in kvalitet vzel nekaj minutk za Paranoid in se razgovoril o prihajujočem albumu.
DAVORIN: Pozdravljen! Kako se počutiš?
SILENOZ: Vsi v Dimmu Borgir smo precej v redu. Zadnji teden dni se ukvarjamo skoraj izključno z intervjuji in podobnim. Izdaja albuma Abrahadabra je praktično pred vrati in ker iz nekih očitnih razlogov posnetkov nismo posredovali vnaprej – za recenzije in podobno – je zanimanje ogromno. Pravzaprav prav šokantno ... Tako da zdaj pač poizkušamo tistim, ki jih to zanima, obrazložiti kako novi album zveni in ... no vse stvari, ki pridejo zraven. Verjetno razumeš ...
DAVORIN: Seveda. Bojim se, da tudi tale pogovor ne bo kaj dosti drugačen od tistih, ki si jih opravljal zadnje dni. Očitno je za Dimmu Borgir to zelo naporno, a aktivno leto; zgodilo se je kar nekaj stvari in vse nas zanima kakšen bo novi album ... Torej: zdaj, ko je album dorečen in posnet, kakšni so tvoji občutki do njega? Kako ga dojemaš?
SILENOZ: Čutim, da je Abrahadabra neko novo poglavje v Dimmu "katalogu"... in to iz več stališč. Mislim, da je to album, ki nas res definira kot band; je zelo raznolik, a tudi zelo intenziven in enostavno epski. Zame je to album, ki je izjemno dovršen. Res pa je, da je zelo, zelo težko podati objektivno sodbo svoje lastne plošče, a takšna so pač občutja, ki jih trenutno gojim.
DAVORIN: Iz podobnih občutij verjetno izvira tudi odločitev, da ste za ta album posneli samonaslovljeno skladbo.
SILENOZ: Da, seveda. No, sama skladba Dimmu Borgir verjetno ni ravno najbolj reprezentativna za ta album ... Njena reprezentativnost leži bolj v tem, da združuje dva elementa, po katerih smo Dimmu prepoznavni. Tu imamo ogromne, veličastne, epske ... no, stvari, ki dominirajo v prvem delu skladbe, nato pa se glasba prelije v bolj neposredno, brutalno in primitivno obliko, ki na nek način kaže na naše black metal korenine. Besedilno pa ta skladba – očitno – govori o bandu samem, o stvareh, ki smo jih dali skozi, ki smo jih prestali, ki jih še prestajamo ... in o tem, kaj nas še čaka. Mislim, da ta skladba ustvarja tudi nekakšno komunikacijo z Dimmu "fani" ... besedilno gledano.
DAVORIN: Na prihajajočem albumu ste sodelovali s 100-članskim orkestrom in zborom. Ste tekom te kolaboracije imeli kakšne posebne težave, na katere niste bili vnaprej pripravljeni?
SILENOZ: Če sem popolnoma iskren: v celotnem procesu pripravljanja Abrahadabre je bil ravno orkestrski in zborovski del tisti, ki je tekel najbolj gladko in brez vseh komplikacij. Bili so izjemno pripravljeni in profesionalni. Obnemeli smo, ko smo zaslišali ta ogromen orkester, ki igra naše komade. Od prej smo te njihove, orkestralne dele oziroma pasaže, poznali le prek zvoka, ki so ga sposobne klaviature in bilo je neverjetno. To sodelovanje z orkestrom in zborom se je izkazalo za res izjemno izkušnjo.
DAVORIN: Verjetno je tole najbolj "vroče" vprašanje ta trenutek za Dimmu Borgir, a vseeno ... Kaj točno se je zgodilo s Snowyjem Shawom in njegovim delom v Dimmu Borgir? (legendarni multi glasbenik, ki je zapustil Therion, da bi se pridružil Dimmu Borgir kot basist/'clean' vokalist, a se je vrnil v Therion en dan po tem, ko je njegovo "članstvo" v Dimmu Borgir postalo uradno potrjeno, op.av.)
SILENOZ: To je zelo dobro vprašanje. Moral boš vprašati njega. Tudi mene zanima odgovor na to vprašanje.
DAVORIN: Ampak zgolj da razčistimo: je Snowy potemtakem igral bas kitaro na prihajajočem albumu ali ne?
SILENOZ: Na Abrahadabra smo imeli kar nekaj glasbenih gostov in napak bi bilo, če bi omenjal zgolj enega, ne pa tudi ostalih ... Da ob vsem tem niti ne govorimo o sto in več članih orkestra. Nismo še naredili uradne izjave o tem, kdo je sodeloval na albumu in nekako dvomim, da jo tudi bomo, saj bi radi, da se ljudje osredotočijo na glasbo in na naš prihajajoči album kot celoto in ne na to, kdo na njem igra in kdo ne. Zato enostavno ne morem in nočem izpostavljati posameznikov.
DAVORIN: Kakšno pa je idejno, filozofsko stališče na Abrahadabra? Nobena skrivnost ni, kot sva lani govorila na Metal Campu, da se je vaš prejšnji album In Sorte Diaboli ukvarjal s temami identitete, religije, individualnosti ... Torej: kje Abrahadabra stoji v teh zadevah?
SILENOZ: Definitivno to ni konceptualen album na način kot je bil prejšnji, a teksti se povezujejo z isto temo. Ni skrivnost, da so teksti tega albuma močno pod vplivom doktrin in pisanja Aleisterja Crowleyja. Poglobil sem se v njegovo filozofijo in poizkušal končnemu izdelku pridahniti še moj lasten dotik ... moj podpis, kakor se temu reče. Kar si res delimo, oziroma si sam delim s Crowleyjem je ideja ponovnega rojstva, reinkarnacije. Te teme sem se v novih tekstih večkrat dotaknil. V vsakem oziru gre za potovanje skozi spiritualen Jaz. Ne pričakujem, da bodo ta pristop razumeli vsi ... Menim pa, da se bodo tisti, ki jih res zanima okult – in to okult v pravem pomenu in načinu – zavedali, da prikimavajo z glavo, ko bodo brali te tekste.
DAVORIN: Če prav razumem pa ste se posluževali tudi nekaterih Lovecraftovskih tem (Howard Phillips Lovecraft, legendarni pisec grozljivk, op.av.)?
SILENOZ: Ne ... Ne neposredno. A obstaja več načinov, kako gledati na zadeve in bolj kot so tvoje oči odprte, več vidiš. Domenili smo se, da tokrat ne bomo govorili preveč o tekstih tega albuma; tisti, ki jih te stvari zanimajo, bodo lahko v tekstih našli veliko pomenov in smislov ...
DAVORIN: Izdali ste single s skladbo Gateways, ki v Dimmu Borgir na presenetljiv in nepričakovan način vnaša še ženski vokal. Zelo specifičen ženski vokal Agnete Kjølsrud. Je svoj glas prispevala zgolj na tej skladbi ali ga lahko pričakujemo še na drugih? Ter kako je prišlo do tega nenavadnega, a zanimivega sodelovanja?
SILENOZ: Primarno poje samo na tej skladbi. Hoteli smo nekaj ... "pikantnega" in Agnete je bila idealna izbira. Poznamo se že dlje časa; njeni vokali v bandu Animal Alpha so izjemni! Nismo iskali glasu, ki bi bil tipičen ... kakšnega soprana ali karkoli kar poznamo pod pojmom "operni glas". Hoteli smo nekoga s posebno držo, z agresijo in trdnim oprijemom ... mislim, da smo pod vsem tem iskali nekakšno "čarovniško" komponento in menim, da je Agnete opravila izjemno delo. To sodelovanje je verjetno prišlo precej nepričakovano, saj bi vsi pričakovali, da bomo – če bi se že spuščali v te vode – uporabljali tipičen sopran ali kaj podobnega; a včasih je potrebno razbiti neke ideje, neka pričakovanja in enostavno narediti nekaj, na kar ljudje niso pripravljeni.
DAVORIN: Ob prvem poslušanju Gateways so se njeni vokali slišali res zelo nenavadno in skoraj moteče, a kakšnih šest poslušanj pozneje prav ti isti vokali nekako postanejo že skoraj vrhunec skladbe. Njena identiteta.
SILENOZ: S tem se popolnoma strinjam. Ta princip pa drži tudi glede celotnega albuma ... Vanj smo vložili toliko truda in misli in dela in namigov, da praktično noben del Abrahadabre ni takojšen, instanten. Zakaj? Ker je tu enostavno preveč vsega kar mora poslušalec prebaviti, da bi karkoli lahko bilo instantno. Dogaja se toliko variacij, treba je zaznati toliko in toliko podrobnosti. Sam bi rekel, da album rabi kakšnih deset do dvajset poslušanj, preden si dejansko tam.
DAVORIN: In kakšne aktivnosti planirate v bližnji prihodnosti?
SILENOZ: V manj kot mesecu dni bomo začeli z evropsko turnejo; nato bomo še pred Božičem nadaljevali s turnejo v Severni Ameriki. Za naslednje leto stvari še niso popolnoma dorečene, a mislim, da je popolnoma varno reči, da bomo poizkušali čimbolj močno udariti po odrih. Turneje so izjemno utrudljive, a se izplačajo. Veselim se ponovnega nastopanja, spoznavanja novih oboževalcev, ponovnega snidenja s starimi... deliti nekaj na kar smo ponosni z drugimi ljudmi, ki to razumejo. Boljšega občutka enostavno ni. Z našega stališča je ta album že uspeh; zaradi tega dejstva ga bomo tudi izdali. Od točke izdaje Abrahadabre dalje pa bo tako vsaka kritika le še bonus k temu uspehu!
DAVORIN: Mogoče rahlo nenavadno vprašanje. .. Letos smo v metal skupnosti doživeli nekaj nenadomestljivih izgub: Ronnnie James Dio, Peter Steele... In sedaj slišimo, da je Nergal iz Behemoth resno bolan. Kaj čutiš ob vseh teh dogodkih in ... odhajanjih?
SILENOZ: Kaj čutim? Čutim, kot da vse to enostavno ni pravično. Čeprav, dobro ... Ronnie je vsaj dočakal starost. A starosti navkljub je bil v odlični formi in v teh zadnjih letih je pel bolje kot kadarkoli prej. Peter Steele ... kaj naj rečem? Zelo, zelo žalostno. In isto Paul Gray iz Slipknot, pozabil si nanj. Pred dnevi sem po telefonu govoril z Nergalom in vem, da je psihično in fizično v najboljši možni formi in trenutno rabi zgolj 100% osredotočenost na svoj zdravstveni problem. Povedal sem mu, da ga podpiramo. Ampak, veš ... Te stvari so izjemno žalostne, a kaj lahko storiš? Pač poizkušaš zgrabiti bika za rogove, poizkušaš preživeti in iti dalje. To je navsezadnje vse, kar lahko storiš.
DAVORIN: Hvala za intervju. Še kakšne zaključne misli za bralce Paranoid Webzina?
SILENOZ: Mislim, da na prihajajoči turneji igramo na Hrvaškem, tako da upam, da bomo videli tudi kakšnega slovenskega gosta. Prav tako upam, da bodo oboževalci dali možnost našemu novemu albumu; menim, da nihče ne bo razočaran. Veselimo se, da bomo lahko ta album kmalu delili s publiko! Hvala!
