Skupina me je pritegnila predvsem z zadnjimi tremi ploščami. Po mojem mnenju je Death Cult Armaggedon ena njihovih najboljših plošč in definitivno edina, kateri bi si drznil dati oznako »soundtrack for the apocalypse«. Vedno je težko preseči nekaj kolosalnega in še sam ne vem, če je In Sorte Diaboli presegel prejšnjo ustvaritev. Lahko pa trdim, da gre za eno najboljših black metal plošč v zadnjem času. Dimmu Borgir znajo urediti, da stvar zveni temačno in gigantsko. Če v svoj izdelek vložiš veliko časa, znanja, sposobnosti, idej in denarja, dobiš res dobro investirano »komercialo« (in ne »prodane duše«).
Tokrat moram najprej začeti z izgledom izdelka. Pri tem CD-ju se vidi, da lahko stvar »zloadaš« z interneta, kopiraš, presnameš, a brez knjižice in grafik »pušiš« na vsej črti. Knjižica izgleda fenomenalno že v navadni verziji, kaj šele v digipack obliki ali pa ultra limited z usnjem obloženi knjigi a la Necronomicon. Na teh straneh se nahaja ključ razumevanja koncepta in mislim, da nisem predrzen, če pravim, da je skupina tu jasno prikazala svoje sporočilo in ideje. Tudi sama zgodba je res dobra. Slike članov so tokrat umaknjene iz tistega »sadomazo Hellraiser in prsate punce« klišeja in so narejene res dobro.
Glasbaje vseeno ključni faktor. Res spominja na prejšnja dva izdelka, a je vseeno precej drugačna. Hitrih ritmov je manj, tudi atmosferični vložki/klaviature so precej bolj v ozadju, medtem ko so v ospredju razgibane linije in zanimive vokalne interpretacije (s tem, da je Vortexa za 90% manj kot prej). Vidi se, da stvar tudi glasbeno sledi konceptu. Že intro nakazuje nekaj, kar primerjam z opero gigantskih razsežnosti, s precej peklenskim pridihom. Ta plošča bi morala biti odigrana z orkestrsko spremljavo in v kakšni ogromni katedrali ali peklenskih globinah, če si jih lahko predstavljate. Jaz si jih brez težav, kar je tudi atribut te plošče. Mustisove melodije v kombinacijah z res dobrimi kitarskimi potezami (ki temeljijo tako na klasičnem blacku, kot modernih tonih, seveda s pridihom ostalih metal žanrov a la kakšen thrash), ki jih izvajata Silenoz in Galder, ustvarjajo ne samo glasbeno poslastico, ampak pripomorejo predvsem k živemu doživljanju mračne zgodbe. Shagrath je za razliko od Dannyja Filtha bolj zanimiv, ker se izogiba »annoying« piskanju, poseka pa tudi nesmrtnega Attilo. Njegove interpretacije so odlične, dikcija jasna, glas močan – kriki, kruljenje, demonično govorjenje – vse, kar ste že prej izkusili, je tukaj izpeljano skoraj do perfekcije. Bobnar Hellhammer je po mojem mnenju najboljša izbira, s katero Dimmu Borgir nadaljujejo linijo izredno dobrih tolkačev, kot sta bila Tjodalv in Nicholas Barker. Hellhammer ima tisti čut, da stvar naredi tekočo, jasno, hudičevo nepredvidljivo in zanimivo. Definitivno ruši stereotipe ozkogledega glasbenika ali pa modernega ekstremista v blastanju. Hellhammer je unikat.
Komadov ne bom izpostavljal, lahko samo rečem, da mi je ob poslušanju jasno, zakaj so Dimmu Borgir praktično na vrhu dananšnje ekstremne metal scene. V vseh pogledih odlična plošča. In Sorte Diaboli, dame in gospodje – pripravite se na razodetje, kot ga ne bi nikoli pričakovali.

Ivan