Dark Angel, med domačimi Dark Fucking Angel ali pa L. A. Caffeine Machine, so leta 1986 izdali Darkness Descends, svoj magnum opus, »najbrutalnejši thrash metal album vseh časov«, album, s katerim so se predvsem v underground sceni zasidrali med vodilna imena in s katerim so še dandanes poistoveteni. Nekateri kritiki so jih skušali odpraviti kot zgolj band, ki je želel biti hitrejši in brutalnejši od someščanov Slayer, a kot danes razlaga Gene Hoglan, je bilo ravno obratno: sami Slayer so bili, predvsem v obdobju pred izidom albuma Hell Awaits, redni gostje na vajah mlajših kolegov in od tam p…

Lunatiki, shizofreniki, demoni, Alice in Jeff Waters se še šestnajstič utelešajo v podobi studijskega albuma Annihilator. Družbo jim delajo trije sveži obrazi, mladeniči, ki so bili v času nastajanja kultnih komadov, kot so Alison Hell, Phantasmagoria ter I Am in Command, kvečjemu lesk v očeh njihovih očetov – Aaron Homma na kitari, Anglež Rich Hinks na basu in italijanski bobnar Fabio Alessandrini. Kar ne preseneča: da Watersu diši mlado, internacionalno meso, vemo že po njegovi slovenski ženi, pa tudi sicer se je v zadnjih letih raje pečal s precej mlajšimi glasbeniki, denimo dolgoletnim vok…

Tankard so še eden izmed tistih bandov, pri katerih že vnaprej vemo, kako bo album zvenel, vendar pa jim tega ob njihovi prisrčnosti in dobrovoljnosti niti ne zamerimo. Pravzaprav jih prav to, da mejijo na samoparodijo, dela bolj relevantne od večine lokalnih sodobnikov, ki nam smrtno resno servirajo »bolj zrel material« (Destruction, Kreator ipd.), predvsem pa bolj pristne in iskrene.
One Foot in the Grave sicer na prvi pogled izgleda kot še ena hvalnica pivu, metalu in zabavi, a le na prvi pogled – pivu je namreč poleg naslovnice namenjen zgolj en komad (Secret Order 1516), album pa, na Gerre…

Ob poslušanju March of the Kings, prvenca ameriških Vatican, se takoj začuti, da tu nekaj ni v redu. Takšnega pristnega heavy/power metala, kjer besedica power resnično upraviči svoj pomen, namreč bandi dandanes praviloma ne delajo več. Stvari postanejo bolj jasne, če vemo, da gre za band, ki je svoje korenine pognal že pred tremi desetletji, komadi, ki sestavljajo ta album, pa so bili (z eno izjemo) napisani konec osemdesetih in začetek devetdesetih in podpisani bodisi pod Vatican bodisi pod katerega izmed sorodnih bandov oziroma projektov (Assailant, Marquis de Sade, Vince Vatican).
V naspro…

Novo leto, nov Overkill album. Pravzaprav je od njihovega zadnjega minilo (rekordnih!) 31 mesecev, a se vsled medlosti nekaterih njihovih zadnjih izdaj zdi, da nove albume »šopajo« kar v eno.
Band poznamo. Tako kot pri AC/DC ali Motörhead je tudi pri Overkill že vnaprej jasno, kako bo album zvenel, (ne) preseneti pa nas lahko le to, kako dobro bo band izrabil svoje ozko začrtano glasbeno polje. Torej, tudi The Grinding Wheel zveni sumljivo podobno zadnjim petim ali desetim izdelkom newjerseyjskih veteranov, z Blitzevim rezkim vokalom in tradicionalnimi desetimi komadi (brez heca – že vse od pr…

Sanctuary so Inception promovirali kot dolgo izgubljeno relikvijo, nikoli izšel album, kar pa je na žalost res le do neke mere. Namreč, kar sedem izmed tu posnetih komadov je leto kasneje končalo na njihovem prvem studijskem albumu, Refuge Denied, pa še ti v precej podobni opravi. Tako je Inception zanimiv predvsem zaradi dveh, ki se na album nista uvrstila (in sta bila očitno zamenjana s Termination Force in Sanctuary): Dream of the Incubus, udaren komad srednjega tempa v njihovem nezgrešljivem slogu, ki mu ne manjka dosti do kvalitete komadov z albuma, in pa I am Insane, kjer zvenijo bolj ka…

Ko pridemo do bandov, ki živijo na račun stare slave, nikakor ne moremo mimo Sepulture, pravzaprav bi lahko celo rekli, da ti kar poosebljajo ta pojem. Paulo Jr. in Andreas Kisser sta pri molzenju nekdaj slavnega imena šla tako daleč, da jih danes le še redko kdo jemlje resno, izdaje z njihovim podpisom pa že dolgo več ne vzbujajo skomin po nečem dobrem, temveč so avtomatično ožigosane z negativnim prizvokom.
Najslabša stvar na Machine Messiah je ta, da je izdan pod imenom Sepultura, a tokrat ne toliko zaradi skrunitve nekdaj legendarnega imena (jasno, tudi to, če hočete dotično povezati s krea…

Cordura, slovenski progresivci, nekdaj solo projekt Tima Drakslerja, se s Pantheon of Bionic Gods predstavljajo drugič v svojem obstoju, tokrat prvič z Nejcem Heinejem kot glavnim vokalistom. Fantje iz Velenja so iz bolj thrashersko usmerjenega prvenca tu presedlali na resen tehnični death metal, a niti ne toliko v stilu starih mačkov tipa Pestilence ali Death, temveč raje v slogu brutalnežev, kot so Necrophagist ali Ulcerate.

Pantheon ni album, ki bo ugajal množicam, saj je v svoji kompleksnosti precej selektiven in od poslušalca zahteva nemalo pozornosti, pa tudi »metalske kilometrine«. Hkra…

Gods of Violence je eden izmed tistih albumov, za katere že veste, kako bo zvenel, preden ga sploh slišite: kot razredčena verzija Phantom Antichrist ... ki je zvenel kot razredčena verzija Hordes of Chaos ... ki je zvenel kot razredčena verzija Enemy of God ... ki je zvenel kot razredčena verzija Violent Revolution, s katero so Kreator pred zdaj že davnimi 16 leti posneli enega izmed boljših novodobnih albumov in postavili temelje temu, kako naj izgleda thrash v 21. stoletju.
Pri svojem početju pa niso le tako previdni in predvidljivi, temveč so z leti izgubili skorajda vso ostrino, ki so jo o…

Po reunionih in povratkih domala vseh legendarnih in malo manj legendarnih thrash bandov iz osemdesetih se zdaj z novim albumom predstavljajo še nemški Darkness, oziroma kitarist Arnd ter bobnar Lacky s trojico novih, neznanih članov. Band je užival spoštovanje undergrounda predvsem s prvima albumoma, Death Squad in Defenders of Justice, po neuspelem pohodu v bolj tehnične/progresivne vode z albumom Conclusion & Revival so leta 1990 kot mnogi drugi zaključili z delovanjem, 16 let kasneje bojda zabili poslednji žebelj v krsto z nastopom na festivalu Keep it True in nadaljevali pod imenom Eure E…