Američani Power Trip še zdaleč niso novinci na sceni, aktivni so namreč že od leta 2008, toda Nightmare Logic predstavlja šele drugi dolgometražec v njihovi diskografiji ter naslednika dobro sprejetega prvenca Manifest Decimation, ki je izšel že pred slabimi štirimi leti.
Relativno dolg studijski premor je zasedbi očitno dobro del. V le malo več kot pol ure band demonstrira osem skladb, ki v spomin prikličejo crossover thrash klasike iz druge polovice osemdesetih let, le da so Power Trip bistveno bolj na thrash kot hardcore strani crossover enačbe. Kratkost albuma je pri takšni intenzivnosti s…

Immolation so ena izmed redkih dolgoživih zasedb, ki jim v obsežnem opusu ni uspelo izdati slab(š)ega studijskega ploščka (najsi bo to LP ali EP). Tudi deseti dolgometražec Atonement tega vzorca ne ruši, temveč kvečjemu dokazuje neusahljivo vitalnost banda, kljub (skoraj) trem desetletjem delovanja.
Najbrž se marsikateri (death) metal band sprašuje, kako najbolje uravnotežiti brutalnost, surovost in tehnično dovršenost na eni strani, z melodiko, zapomnljivostjo in prefinjenostjo na drugi strani. No, če bi lahko kdo za to delil napotke, so to gotovo Immolation. Na Atonement je vse našteto ponov…

Čeprav Belgijci Emptiness delujejo že skoraj dvajset let in so svoj prvi dolgometražec izdali leta 2004, jim je pravi preboj iz popolnega undergrounda uspel šele skoraj desetletje kasneje z albumom Nothing But The Whole. Slednji je s svojo precejšnjo neobičajnostjo pritegnil kar nekaj pozornosti v metalskih krogih in številnim ljubiteljem ustvaril visoke apetite za naslednji plošček.

Slaba tri leta kasneje so Emptiness nazaj s petim dolgometražnim izdelkom, ki sliši na ime Not For Music. Enako kot predhodnik nam postreže s sedmimi skladbami, ki skupaj dosežejo okrog štirideset minut predvajaln…

Priznam, da že dolgo več ne sledim številu vseh Moriesovih glasbenih projektov, saj številka iz leta v leto postaja vse bolj neobvladljiva (obiščite le njegov bandcamp profil in vam bo hitro jasno, kaj imam v mislih). Kljub njegovi izjemni ustvarjalni plodovitosti se trudim slediti vsaj projektom, ki so prisotni že dlje časa, kot je npr. Gnaw Their Tongues. Hymns for the Broken, Swollen and Silent je tako že (ob poplavi EP-jev in splitov) deseti studijski dolgometražec Gnaw Their Tongues v dobrih desetih letih obstoja tega projekta.
Mories na ploščku postreže z zanj ne neznačilno kombinacijo d…

Ob številnih zanimivih izdajah v preteklem letu bi se mi četrti studijski celovečerec stoner zasedbe Red Fang skorajda izmuznil. Po sila nezanimivem tretjem dolgometražcu iz leta 2013 sem že nestrpno čakal izdelek, ki bi vsaj nakazal, da se Red Fang vračajo na nivo prvih dveh LP-jev. Tri leta kasneje je ta trenutek vendarle napočil in (spoiler alert!) o »vrnitivi« Red Fang na pota nekdanje zanimivosti še vedno ni ne duha ne sluha.
Dober mesec dni pred izidom ploščka je band objavil videospot za skladbo Shadows, ki je sicer v meni vzbudil kar nekaj upanja, da so se Red Fang spet našli, toda žal…

Ob poslušanju lanskega EP-ja Apparitions sem se kar malo ustrašil, da bodo Urfaust vztrajali pri takšni usmeritvi tudi v bodoče. Čeprav je dvojec poznan po pogostih ambientalnih intermezzih, je omenjen EP zvenel kot napihnjen »filer«, ki je le zbir nedokončanih idej, introv ali ostankov skladb, skratka kosov, ki jim primarno ni bilo namenjeno, da bi obstajali kot »samostoječi« komadi. K sreči pa aktualni četrti dolgometražec Empty Space Meditation prinaša pomiritev, saj Urfaust ponovno postrežejo z več polnovrednimi blackmetalskimi prijemi.

Plošček ponuja šest skladb, poimenovanih Meditatum, s…

Marsikateri metalski privrženec se verjetno zdrzne, ko zagleda nalepko založbe Deathwish Inc. Razlog za to je verjetno ta, da omenjena založba slovi predvsem po mlajših bandih, ki v svojo glasbo tako ali drugače vnašajo opaznejše elemente hardcore panka in se hkrati v večini primerov požvižgajo na »old school« zvok. Tisti, ki jih slednje ne gane že kar tako iz principa, vedo, da ima/je imela omenjena založba pod okriljem kar nekaj zelo kakovostnih zasedb, in Belgijci Oathbreaker so gotovo ena izmed njih.
Rheia za Oathbreaker predstavlja opaznejšo spremembo v zvoku v primerjavi z njenim dolgomet…

Čeprav nas Deathspell Omega že več kot desetletje razvajajo z odličnimi izdelki, so od zadnjega EP-ja Drought minila že dobra štiri leta, od zadnjega LP-ja Paracletus pa kar šest let. V tem času se je pojavilo tudi nemalo zasedb, ki črpajo iz specifičnega zvoka Deathspell Omega in v večini dosegajo zgolj povprečen nivo klonov. In ob poslušanju novega ploščka se mi je neredko prikradla misel, da so Deathspell Omega predvsem vnovič želeli pokazati, kako se stvarem streže in da je njihov »trademark« zvok lahko res le njihov in od nikogar drugega.
Poudariti velja, da gre pri Deathspell Omega že od…

Neurosis so po skoraj štirih letih ponovno tu z novim studijskim dolgometražcem. Pri zasedbah takega slovesa in kilometrine je pred vsakim novim studijskim ploščkom prisotna mešanica navdušenja ob obetu svežega materiala in na drugi strani bojazni, da se morda tokrat kaj zalomi. Seveda se slednje lahko zgodi prav vsakemu bandu, ne glede na dolžino ustvarjanja, toda pri skupinah, kot so Neurosis, ki s svojim pristopom in konstantno kakovostjo uživajo skoraj univerzalno spoštovanje glasbene srenje (celo dela tistih, ki jih njihova glasba posebej ne zanima), je to še posebej izrazito.
K sreči Neu…

Guidance je že šesti celovečerni studijski izdelek ameriškega tria Russian Circles v desetih letih in predstavlja studijsko vrnitev banda po skoraj treh letih od odličnega predhodnika Memorial. Če je slednjega prijetno sklenilo gostovanje Chelsea Wolfe, se tokrat Russian Circles (brez gostov) ponovno držijo zgolj svoje instrumentalne narave, hkrati pa tudi ustaljenih ustvarjalnih smernic. Album tako vsebuje vse prepoznavne elemente zasedbe - razgibane skladbe, ki »brezšivno« prehajajo med mirnejšimi in bolj udarnimi deli ter stopnujejo atmosfero skozi celoten potek ploščka, osnovane na večdime…

Priznati moram, da sem si s tretjim LP-jem Švedov Terra Tenebrosa, The Reverses, dolgo časa belil glavo. Po prvih nekaj poslušanjih se mi je zdelo, da nekaj manjka. Plošček še zdaleč ni bil slab, a je zvenel za band kova Terra Tenebrosa preveč ukročeno (celo v primerjavi z drugim celometražcem The Purging), nenavadno malo je bilo tudi sledi o prvencu The Tunnels in pa 2014 izdanem EP-ju V.I.T.R.I.O.L. - Purging The Tunnels, ki po mojem mnenju poosebljata »nočno moro«, ki jo entiteta Terra Tenebrosa predstavlja. Tako sem se že skoraj sprijaznil z dejstvom, da so se Terra Tenebrosa odločili za b…

Be'lakor so verjetno ena izmed bolj priljubljenih metalskih zasedb zadnjega desetletja, ki domujejo v Avstraliji, deželi, ki sicer ravno ne slovi po kakšni silni metalski sceni, a kljub temu premore vsaj ducat visokokakovostnih skupin, med katere gotovo lahko umestimo tudi Be'lakor. Vessels je tako njihov četrti studijskih dolgometražec (od predhodnika so pretekla že več kot štiri leta) in hkrati prvi, ki ga je band izdal pod okriljem avstrijske (ne avstralske) založbe Napalm Records.

Bolj cinični poslušalci bi verjetno rekli, da Be'lakor že od samih začetkov ustvarjanja ne ponujajo nič posebn…

Throane je svež projekt, za katerim stoji francoski ustvarjalec Dehn Sora, ki je v metalskem podzemlju poznan predvsem kot grafični oblikovalec, ki je med drugim kreiral naslovnice za bande Blut Aus Nord, Vorkreist, Archgoat, idr. Čeravno njegovih drugih udejstvovanj v vlogi glasbenika ne poznam, se sodeč po prvencu Throane zdi, da mu je black metal pri srcu tudi v tovrstni funkciji.

Čeprav se na albumu v le dobrih tridesetih minutah zvrsti sedem pesmi, le-ta ponuja izjemno interpretativno širino, katere rezultat je odvisen od posameznega poslušalca in njegove želje po iskanju »globljih« pomen…

Junija bo minilo že šest let, odkar so Kvelertak izdali samonaslovljeni prvenec, ki jih je skoraj nemudoma izstrelil med prepoznavna glasbena imena širše metal scene. K temu je med drugim bistveno pripomogla njihova precej unikatna mešanica hardcore punka, black metala in hard rocka ter energični živi performansi pod vodstvom frontmana Erlenda Hjelvika.
Drugi plošček z naslovom Meir, ki je sledil tri leta kasneje, je bil sicer prav tako sila uspešen, toda razumljivo ni več nosil elementa povsem nepričakovanega in je vsaj zame osebno predstavljal določen (čeravno ne zelo velik) spust v kvalitet…

Dve leti po tretjem studijskem celovečercu Savage Gold verjetno že marsikdo nestrpno čaka na nov dolgometražec izpod prstov Tombs. Kot vse kaže pa slednji še ni tik za vogalom in zato nam Tombs za lajšanje čakanja ponujajo EP s petimi novimi skladbami v skupni dolžini slabih 25 minut.

Že intro nakazuje, da je EP namenjen tudi iniciaciji novega klaviaturista, ki se je zasedbi pridružil kmalu po izidu zadnjega studijskega ploščka. Slednje je namreč hitro opazno, saj v aktualni diskografiji banda ni mogoče zaslediti prav veliko uporabe klaviatur in sintetizatorjev. Čeprav je dodatna uporaba klavi…

Že lep čas imam občutek, da podžanr t. i. post-metala bolj ali manj stagnira. Zasedb, ki se vsaj širše spogledujejo z omenjenim podžanrom, sicer v kvantitativnem smislu ne primanjkuje, vendar pa je vprašljiva kvalitativna plat, pri kateri gre v najboljšem primeru večinoma zgolj za replikacijo enih in istih idej, ki so bile dodobra pregnetene že pred dobrim desetletjem, torej v obdobju, ko je v post-metalu nastalo daleč največ kakovostnega materiala. Najbrž bi na tem mestu marsikdo trdil, da post-metal kot podžanr tako ali tako ne obstaja, temveč da je vselej šlo zgolj za izpeljanke atmosferičn…

Tehnični death metal je za običajnega poslušalca vse prej kot nezahteven podžanr in če ste morda eden izmed tistih, ki ne veste, kje bi se lotili s poslušanjem, ne da bi se vam vse skupaj že takoj zagabilo, je morda eden izmed pravih naslovov prav aktualni dolgometražec Nemcev Obscura.
Skoraj pet let, kolikor je preteklo od zadnjega LP-ja zasedbe, je bandu dobro delo, saj Akróasis zveni sveže, zanimivo in uravnoteženo. Tehnični death metal je tudi tokrat, kot smo vajeni v diskografiji Obscure, spojen z neštetimi prvinami progresivnega (death) metala, in to na način, ki je poslušalcu presenetlj…

Deströyer 666 so svoje privržence na nov studijski dolgometražec pustili čakati natanko 6,66 leta. Že to numerološko »dejstvo« bi moralo biti jasno zagotovilo, da ta dolgo pričakovani plošček ne more zveneti slabo. In res je tako; Deströyer 666 se v poznavanju hiperkompleksne numerologije niso ušteli in demoni so jih bogato nagradili z obilico svežih idej ter tudi realizacijo le-teh na najvišjem nivoju. Resnici na ljubo podžanr blackened thrash metala v letu 2016 ob poplavi tovrstnih »kvlt« bandov ne ponuja kdove kako veliko prostora za originalnost. Toda Deströyer 666 so se kot kaže ob ustvar…

Po slabih dveh letih in pol čakanja so nam finski posebneži Oranssi Pazuzu pripravili že četrti celovečerec v manj kot sedmih letih, naslovljen Värähtelijä (besedo Googlov prevajalnik prevede kot »vibrator«). Kako točno se sam naslov vklaplja v tematiko albuma sicer nisem utegnil razbrati, saj je besedila v black metalu praviloma težko razumeti že v angleščini, kaj šele v finščini, ki je ne govorim, vendar se v tem primeru zaradi tega nisem počutil prikrajšanega, saj tovrstna glasba s poslušalcem komunicira na nekakšni »translingualni« ravni. V tem kontekstu je o ploščku kar težko napisati kar…

Norvežani Ulver so sicer metalske vode zapustili že pred skoraj slabima dvema desetletjema, vendar so še vedno na takšen ali drugačen način ostali povezani s širšo metal sceno, čeravno ima njihova glasba dandanes bore malo skupnega z metalom. »Metalskost« gor ali dol, Ulver so po zgodnji trilogiji kljub radikalni metamorfozi uspeli ohraniti integriteto in nadaljevati na najvišjem ustvarjalnem nivoju (o tem pričata najmanj dve dolgometražni mojstrovini po- metalskega obdobja, Perdition City iz leta 2000 ter Shadows Of The Sun, ki je izšel v letu 2007).
Če upoštevamo tudi obe filmski »soundtrack…