Tehnični death metal je za običajnega poslušalca vse prej kot nezahteven podžanr in če ste morda eden izmed tistih, ki ne veste, kje bi se lotili s poslušanjem, ne da bi se vam vse skupaj že takoj zagabilo, je morda eden izmed pravih naslovov prav aktualni dolgometražec Nemcev Obscura.
Skoraj pet let, kolikor je preteklo od zadnjega LP-ja zasedbe, je bandu dobro delo, saj Akróasis zveni sveže, zanimivo in uravnoteženo. Tehnični death metal je tudi tokrat, kot smo vajeni v diskografiji Obscure, spojen z neštetimi prvinami progresivnega (death) metala, in to na način, ki je poslušalcu presenetljivo prijazen. Progresivni elementi tako v večini primerov delujejo kot nekakšen prijetno zveneč, na trenutke celo melodičen, blažilec bolj brezkompromisnim in zahtevnim delom, ki se osredotočajo predvsem na tehnično plat izvedbe. Marsikje lahko opazimo subtilne vplive ameriških skupin, predvsem iz ustvarjalnega obdobja zgodnjih do srednjih devetdesetih let, kot so npr. Death, Cynic in Atheist, če omenim zgolj najbolj znane/očitne. Obscura se neredko poslužujejo tudi uporabe sintetiziranih vokalnih linij, ki albumu dajejo dodaten sci-fi pridih in se tako dobro vklapljajo v celoten koncept ploščka. Tudi produkcijsko je težko kaj pograjati, pri samem miksu so na več mestih opazne zlasti bas linije, ki dostikrat delujejo kot kohezivni element različnih delov skladb.
Morda plošček res ni v nobenem pogledu revolucionaren ali kakor koli izstopajoč, vendar pa v svoji slabi uri trajanja ponuja takorekoč vse, kar bi od tipa banda Obscura pričakovali in to z resnično malo balasta in deli, ki bi bili sami sebi namen. Že v uvodnem komadu Sermon of the Seven Suns Obscura nekako združijo vse ključne komponente albuma, tako da lahko poslušalec že takoj (oziroma po sedmih minutah) oceni, če se mu zdi vredno vztrajati dalje. Sam sem mnenja, da je odgovor na to vprašanje odločno pritrdilen; ko pa se enkrat prebijete skozi, ga boste zelo verjetno z veseljem v kratkem spet zavrteli.