Sem ter tja se sicer zgodi, da z namenom posežem po ambientalnih glasbenih kreacijah, vendar je to večinoma le v primerih, ko gre za takšno ali drugačno povezavo z metalskim svetom. V primeru Urfaust sem tako na ambientalno glasbo, ki jo najdemo na dotičnem EP-ju, naletel povsem nevede, saj sem pričakoval, da bo plošček vseboval običajno neobičajen black metalski izraz, kot smo vajeni izpod rok ustvarjalcev Urfaust. Vendar, kot se neredko zgodi, na omenjeni izdaji skorajda ni ne duha ne sluha o kakršnem koli black metalu, že sama raba kitar in bobnov je tako majhna, da bi celo težko rekli, da …

Napalm Death letos praznujejo že štiriintrideseto leto obstoja (v trenutni postavi sicer bolj ali manj konstantno obratujejo okrog četrt stoletja), kar je vsekakor zavidljiva številka, ne zgolj znotraj ekstremnejše glasbene scene, temveč tudi širše. Še tiste zasedbe, ki jim nekako uspe preživeti do take spoštljive starosti, navadno kažejo znake upehanosti in izčrpanosti, studijske izdaje so redke, glasba je večinoma le še bleda senca lastne preteklosti ali pa gre v najboljšem primeru za kolikor toliko spodobno kopiranje samih sebe. Kaj takega bi bilo po letih sodeč pričakovati tudi od Napalm D…

Danci Redwood Hill so na sceni relativno svež in širšemu občinstvu manj poznan band. Le dobro leto in pol od izdaje prvenca Descender nam ponujajo nov celometražni izdelek, ki tokrat sliši na ime Collider. Ime ploščka je še kako primerno, saj na njem res pride do »trka« dveh zvočnih usmeritev, izčiščenega post-metala na eni ter temačnejšega blackened sludgea na drugi strani. Slednja kombinacija sicer na sodobnem metalskem prizorišču ni noben unikum, pa vendar kljub temu Redwood Hill uspejo dodati neki lasten »spin« k mešanici omenjenih zvokov. Collider tako nima pričakovane umazane produkcije,…

Ker sta od zadnjega celovečerca Eschatological Scatology banda Gnaw Their Tongues pretekli že dve leti in pol, me je radovednost gnala k poslušanju aktualnega EP-ja Wir Essen Seelen In Der Nacht (WESIDN v nadaljevanju). Že po prvem poslušanju sem odločitev nemudoma obžaloval, saj zadeva ne zveni niti približno tako dobro kot na začetku omenjeni celovečerec niti nima nobene podobnosti z njim, kaj šele, da bi dosegala kakovost katerekoli od preteklih opaznejših izdaj projekta. Pravzaprav je WESIDN glasbeni ekvivalent roadijevega testiranja različnih instrumentov pred koncertom nekega banda. Road…

Ne Obliviscaris so v zadnjih letih poleg someščanov Be'lakor bržkone najbolj prepoznaven avstralski izvozni artikel v svetu ekstremnega metala. Temu se niti ne gre čuditi, saj na sceni dobro zapolnjujejo vrzel, ki ločuje »običajen« progresivni metal od bolj ekstremno obarvanih metalskih podzvrsti. Nekateri jih sicer radi označujejo kot progresivni black metal ali celo blackmetalski odgovor na Opeth, vendar Ne Obliviscaris (tudi) s Citadel dokazujejo, da so tovrstne primerjave povsem iz trte izvite. »Blackmetalskost« je v eklektični žanrski mešanici glasbe (tu lahko slišimo vse od progresivnega…

Ni minilo tako zelo dolgo, odkar so Američani Rosetta izdali zadnji studijski album z imenom The Anaesthete, in dobro leto zatem imamo pred nami že nov plošček izpod njihovih rok, ki pa tokrat ni dolgometražni izdelek, temveč EP s štirimi komadi, ki pa po dolžini preseže trideset minut predvajalnega časa. Flies To Flame sicer ni eden izmed tistih EP-jev, ki bi bili zgolj nekakšen podaljšani single z recikliranimi komadi, niti ni (kljub svoji dolžini) plošček, ki bi bil nekakšen mini LP, temveč je njegova funkcija bolj demonstracijska in predvsem zapolnjuje časovno vrzel med prejšnjim in nasled…

Čeprav Mare Cognitum v undergroundu atmosferičnega black metala niso več tako zelo nepoznano ime (kljub temu da delujejo šele dobra tri leta), sam doslej nisem bil podrobneje seznanjen z njihovo glasbo. Po pravici povedano, ko sem izvedel, da gre zgolj za enega ustvarjalca, sem pričakoval, da bo vse skupaj na nivoju blackmetalskih »bedroom projektov«, tako na ravni strukture in izvedbe pesmi, kot tudi same produkcije. Ob tovrstnem stereotipiziranju sem se dodobra uštel, saj projekt Mare Cognitum z dotično izdajo v tem smislu ni izpolnil niti enega od prej omenjenih kriterijev »sobnih« ustvarja…

Primordial so nam po več kot dveh letih in pol pripravili novo studijsko izdajo, ki tokrat nosi ime Where Greater Men Have Fallen in nam vnovič postreže z osmimi svežimi skladbami. Že iz prve udari z naslovnim komadom, ki se skuša spogledovati z njihovimi preteklimi epsko obarvanimi pesnitvami, kot sta npr. Empire Falls ali pa celo mirnejši The Coffin Ships, vendar nekako ne uspe doseči nivoja katerekoli od omenjenih pesmi. Lahko bi rekli, da kar celoten plošček deluje v tem stilu: želi postreči z mojstrstvom večine preteklih stvaritev banda, vendar mu to nikakor ne uspe. Album je enostavno pr…

Za Blut Aus Nord bi lahko (vsaj v estetskem smislu) rekli, da predstavljajo nekakšno janusovsko entiteto, ki v grobem združuje dve različni paradigmi v podžanru black metala – prvo, od narave odtujeno, ki ima bolj industrialno-eksperimentalen zvok, ter drugo, bližje prvinski naravi, ki je bolj melodična in atmosferična. Z alternativnim opisom bi lahko prvem obrazu nadeli oznako disonanca, drugemu harmonija. Prvi dve deli iz zbirke »starodavnih spominov« (Memoria Vetusta) sta tako bližje slednji usmeritvi in tudi najnovejše tretje poglavje, ki nosi ime Saturnian Poetry (za katerega je mogoče pr…

Time To Die je eden izmed tistih albumov, o katerih (brez obilice balasta) ni mogoče ravno veliko povedati (še zlasti, če band poznate že od prej). Eden izmed ključnih vzrokov za to je, da na njem Electric Wizard ne ponudijo nič posebno novega ali inovativnega (niti znotraj lastne diskografije). Band tako tudi v osmo demonstrira svoj prepoznaven zvok, ki se giblje v okvirih stonersko obarvanega dooma z retro produkcijo in seveda spodobno mero psihedelije - edini »nov« dodatek k temu je, da vse skupaj zveni malce postano, ploščku namreč manjka predvsem več svežega vetra. Pri tem nimam v mislih …

Dobrih 75 mesecev je trajalo, da smo dočakali novo studijsko kreacijo švicarske zasedbe Darkspace. Vzrok za tako dolg »premor« je na dlani – Darkspace so leta 2008 s tretjim studijskim albumom Dark Space III dosegli bržkone kar sam vrhunec svojega ustvarjanja in povsem razumljivo je, da je ob takih prelomnih trenutkih v zgodovini banda težko (in celo nesmiselno) pričakovati, da bo naslednji studijski album sledil že nekaj mesecev zatem.
Daljša pavza je bila za Darkspace gotovo koristna, saj aktualni dolgometražni plošček prinaša nekaj svežine v repertoar banda, prav tako pa se ne skuša preveč …

Naslovnica albuma s pripadajočim imenom ima vsaj pri meni precej velik vpliv na to, kako se bom lotil poslušanja posameznega glasbenega izdelka. Predstavlja namreč temelj vizualne podobe, ki se začne nato formirati ob dejanskem poslušanju glasbe. Marsikateremu poslušalcu je slednje bolj kot ne nepomembno, vendar sam menim, da lahko dobra naslovnica oziroma ustrezen širši koncept albuma (vključno z naslovi pesmi) izboljša glasbo na posameznem glasbenem izdelku in obratno. To na tem mestu omenjam zato, ker Slugdge sodijo v slednjo kategorijo »obratnega«. Že sama besedna igra v imenu banda, ki na…

Dark Fortress so ena izmed tistih skupin, katerih diskografijo sestavljajo same kakovostne, a tudi precej ziheraške izdaje (z zgolj posameznimi, po kvaliteti resnično izstopajočimi komadi). Leta 2010 izdani album Ylem je bil v tem smislu še najbolj »nestandardiziran« in je imel kar nekaj izjemnih trenutkov. Na podlagi slednjega sem na aktualnem nasledniku, Venereal Dawn imenovanem, pričakoval nekaj podobnega, zlasti pa več drznosti in eksperimentiranja (pri celometražnem ploščku številka sedem bi si band to že lahko privoščil). Žal se to ni zgodilo. Venereal Dawn prej zveni kot nekakšna kompil…

Najprej želim poudariti, da okoli osebnosti in ne tako oddaljenih dejanj Nachtmystium frontmana Blake Judda, ne mislim izgubljati besed. Vsak, ki zasedbo vsaj približno spremlja, si je lahko glede omenjenih dogodkov ustvaril lastno mnenje. Ta recenzija se bo tako skušala osredotočiti zgolj na samo glasbeno plat albuma in manj na same okoliščine nastanka.
The World We Left Behind naj bi sicer (domnevno) predstavljal zadnji, posthumni album skupine Nachtmystium, vendar si je Judd v nedavnih intervjujih že večkrat premislil. Kakor koli že, to niti ni najbolj pomembno. Priznati moram, da sem glasb…

Ameriške zasedbe Wolves In The Throne Room (v nadaljevanju WITTR) gotovo ni potrebno posebej predstavljati. Po štirih LP-jih in enem EP-ju (če štejemo zgolj studijske izdaje) atmosferično orientiranega black metala so si ustvarili precejšen ugled na širši metal sceni in celo med delom občinstva, ki ga black metal načeloma niti najmanj ne zanima. Sedaj se po skoraj treh letih od zadnje dolgometražne mojstrovine Celestial Lineage vračajo s petim albumom, ki predstavlja precej radikalno spremembo (čeprav mogoče dokaj logično, celo ne povsem nepričakovano) s prepoznavnim zvokom, ki so ga WITTR nad…

Zamislimo si eksperiment, pri katerem je poslušalec (z razmeroma razgibanim metalskim glasbenim okusom) zaprt v sobi, v kateri se nahajajo zgolj udoben stol in slušalke za predvajanje glasbe. Poslušalčeva naloga je, da se usede in si nadene slušalke. Obenem poslušalec ne ve, kakšna glasba mu bo predvajana niti kdo jo bo izvajal. Pred eksperimentom mu je povedano zgolj to, da gre za celoten album enega izvajalca, ki je bil izdan nedavno in ga tako še ni uspel slišati. Poslušalec se tako udobno namesti in predvajanje se prične. Kratek minimalistični akustični uvod pahne poslušalca v prijetno, ur…

Mastodon so nazaj. Že šestič (če upoštevamo zgolj studijske izdaje) v zadnjih dvanajstih letih. Šestica je sicer že kar lepa številka, a zna biti tudi nevarna. Po šestih dolgometražnih albumih obstaja namreč že precejšnja verjetnost, da se bandu pripeti kakšen konkretnejši kiks ali vsaj manjša brca v temo. Toda ne v primeru Mastodon. Mastodon v šesto zvenijo (vsaj) tako dobro kot vselej. Na Once More 'Round The Sun tako dobimo ravno pravšnjo uravnoteženost kontrastov, tj. zrele preudarnosti in sproščene igrivosti, starega in novega, catchy »radio-friendly« rocka in kompleksne mešanice progresi…

Točno tri leta po odličnem albumu Path Of Totality se newyorški posebneži Tombs vračajo s tretjo studijsko stvaritvijo, imenovano Savage Gold. Band se še vedno giblje v izmuzljivi in malodane neopredeljivi žanrski zmesi sludgea, post-metala, (post-)black metala, hardcora in celo bolj eksperimentalnih metalskih podzvrsti, kar se v glasbenem smislu odraža v ravno pravšnji meri specifičnosti. Obenem je zelo težko najti skupino, ki bi zvenela podobno kot Tombs, saj gre v glasbi slednjih za izjemno širok spoj vplivov prenekaterih bandov, ki so skorajda do neprepoznavnosti zliti v prepoznaven zvok T…

Komaj leto dni je minilo od izdaje prvenca projekta Beneath The Storm in tukaj imamo že drugi dolgometražni izdelek zasedbe, ki nam tokrat ponuja šestdeset minut trajajočo nočno moro (z vsemi njenimi pozitivnimi in negativnimi vidiki). Prva in po mojem mnenju najvažnejša stvar je ta, da je v primerjavi s prvencem že od prve minute dalje moč opaziti določen napredek v pravo smer. Slednji sicer ni tako zelo izrazit kot bi morda lahko bil, vendar je vsekakor prisoten, kar je najvažnejše. Projekt Beneath The Storm (oziroma idejni vodja Igor Šimon) sicer še vedno ostaja zvest zvoku in idejam, ki ji…

Nenapisano pravilo timskih športov je, da ima preveliko število zvezdnikov znotraj istega moštva navadno negativen učinek na predstave tovrstnih ekip. V takšnih primerih namreč neredko pride do nekakšne prenasičenosti, ki med drugim vodi v pomanjkanje »kemije« med igralci in ekipo prej ali slej pahne v rezultatsko krizo. Vsak izmed omenjenih zvezdnikov potem skuša prevzeti vajeti v svoje roke in na silo rešiti kar se še da, toda to krizo potem le še poglobi, kajti vsak izmed zvezdnikov meni, da je on tisti, ki mu pripada vloga rešitelja in na katerem bi bilo potrebno graditi igro, kar v večini…