Coffinworm so se po štirih letih od izida prvenca (končno) vrnili z drugim izdelkom, naslovljenim z (vsaj meni) nerazumljivo oznako IV.I.VIII. Morda je res preveč pikolovsko, da se že takoj na začetku obregnem ob nekaj tako »arbitrarnega«, kot je naslov albuma, saj je vendarle glavni element, ki šteje, glasba. Toda če bi bili naslovi res tako povsem brezpomenski, bi to potem do danes najbrž že nadomestili z nečim, kar od glasbenikov ne bi zahtevalo posebnih naporov. Kot so v tem primeru »številke«. Predvsem upam, da tovrstno »rimsko« oštevilčevanje ne kaže na kvaziintelektualen domet, ki ga pr…

Ime Alana Averilla – Nemtheange, frontmana dobro poznanih Primordial, vselej pritegne pozornost, ne glede na to, v kakšnem podžanru metala se pojavi. S projektom Dread Sovereign tokrat zapluje v vode t. i. epskega doom metala, vendar v mnogo bolj mračnem kontekstu kot drugi značilni predstavniki te podzvrsti. Poleg idejnega vodje Nemtheange, ki je zadolžen tudi za bas in vokal, zasedbo sestavljata še Simon O'Laoghaire – Sol Dubh na bobnih (prav tako bolje poznan po svojem udejstvovanju v Primordial) ter neznani kitarist s kvazienigmatičnim vzdevkom Bones.
Že po nekaj minutah je moč opaziti, da…

Hiperion je drobcen Saturnov satelit, ki nosi ime po enem izmed grških Titanov, očetu bolj poznanega Heliosa. Znan je predvsem po svoji nepravilni spužvasti obliki in izrazito nepredvidljivi, kaotični rotaciji. Vsaj tako trdi Wikipedija. Predpostavljam, da so tudi Francozi Dirge imeli v mislih omenjeni satelit, ko so to ime nadeli svojemu šestemu studijskemu izdelku. Asociacije, ki jih povzroči sama glasba na albumu, se namreč (vsaj meni) idejno približujejo njegovemu naslovu in bolj »vesoljski« tematiki. Pa ne v nekem znanstvenofantastičnem smislu, temveč v kontekstu človekove observacije in …

Kanadčani Alaskan v svetu »post-metala« (če si pri tem domišljamo, da bolj ali manj vemo, kaj ta žanrska oznaka sploh pomeni) še vedno spadajo med manj poznana imena. To dejstvo me preseneča, saj so že davnega leta 2011 izdali odličen prvenec z naslovom Adversity; Woe. Morda bo k večji prepoznavnosti skupine vendarle pripomogel njen aktualen naslednik Despair, Erosion, Loss, ki predstavlja še eno odlično kreacijo izpod prstov kanadskega tria. Album nam ponudi šest udarnih in razgibanih komadov, ki se odvrtijo v dobre pol ure in kar kličejo po tem, da poslušalec znova in znova pritiska na tipko…

Zadnji dan v januarju smo bili priča izida že sedmega studijskega izdelka skandinavskih heavy doomerjev Grand Magus, ki tokrat nosi ime Triumph And Power. Najprej bi izpostavil, da album krasi opazna naslovnica, za katero menim, da je najboljša v celotni Grand Magus diskografiji, toda žal sama glasba ne uteleša prijetnejših »retro« občutij, ki se mi prikradejo v mentalno sliko ob pogledu na omenjeno umetniško delo.
Brez ovinkarjenj je moč reči, da je s Triumph And Power Švedom uspelo izdati še en soliden glasbeni izdelek, ki pa obenem žal ne ponuja nobenih opaznih presežkov. Na albumu se tako …

Grški posebneži Hail Spirit Noir (HSN v nadaljevanju) so nedavno izdali drugi dolgometražni album z naslovom Oi Magoi, s katerim skušajo zapolniti precej velike čevlje, ki so jih slabi dve leti nazaj za seboj pustili s svojim zelo dobro sprejetim prvencem Pneuma. Čeprav se HSN najpogosteje uvršča v širši podžanr progresivnega black metala, lahko na Oi Magoi opazimo, da so izraziti black metalski vplivi vse bolj potisnjeni v ozadje. Album tako zveni kot nekakšna avantgardno-progresivna žanrska mešanica, skomponirana s strani glasbenikov, pri katerih je moč opaziti, da imajo za seboj kar nekaj u…

From All Purity je sicer že peti studijski izdelek ameriške četverice Indian, vendar jim do te izdaje nisem uspel posvetiti posebne pozornosti, tako da mi je njihova preteklost bolj ali manj neznana. Plošček sem si zavrtel v pričakovanju »lahkotnejšega« sludgea z alter rock pridihom (v stilu Baroness idr.) in bil v trenutku nokavtiran, saj sem prejel kvečjemu sludgevsko antitezo tega, kar znotraj žanra predstavljajo prej omenjeni Baroness.
Sludge, ki ga izvajajo Indian, je namreč izrazito doomersko orientiran, obarvan s črnino black metala in poln hrupnih noise primesi. Zlasti izstopajoč je sk…

Leto 2013 je že za nami in pred vami je recenzija albuma, ki je izšel že v močno oddaljenem avgustu. Namesto tarnanja o pomanjkanju časa, posipanja s pepelom in podobnih opravičevanj se bom raje zatekel h priročnemu klišeju, ki pravi »bolje pozno kot nikoli«. Na pričujoči izdelek ameriške grindcore zasedbe Dead In The Dirt sem naletel povsem naključno, ko sem nekje v poznem oktobru zašel v Menzo Pri Koritu, kjer je band koncertiral. Zasedba je z nastopom name naredila precejšen vtis, zato sem se podrobneje posvetil njihovi kratki diskografiji, ki jo sestavljata dva EP-ja ter prvenec, o katerem…

Slovenska doom peterica Mist je bila v zadnjih mesecih (vsaj v internetnih metalskih krogih) ena izmed bolje opaženih in sprejetih metal zasedb iz naših krajev. To gotovo ni zgolj posledica opaznih koncertiranj, temveč tudi profesionalnosti njihovega prvega dema, ki je izšel v novembru. Plošček nam sicer ponudi le dobrih osem minut glasbe (v obliki dveh komadov), ga pa ravno v njegovi kratkosti krasi »cut to the chase« pristop, ki poslušalcu brez nepotrebnih ovinkarjenj prikaže, kaj Mist zmorejo.
Na demu je težko najti karkoli, čemur bi bilo moč oporekati. Kitarske linije so ubrane in ravno pr…

Pred časom sem prišel do sklepa, da lahko večino glasbenih izdelkov (vsaj znotraj metalskih podžanrov) v grobem umestim v eno izmed treh (idealno-tipskih) kategorij: v prvo kategorijo sodijo »catchy« albumi, ki so bolj ali manj narejeni »na prvo žogo« in gredo hitro v uho, a se jih tudi (vsaj ponavadi) razmeroma hitro naveličamo (in je nato potreben daljši predah do njihovega vnovičnega poslušanja), v drugo kategorijo sodijo slabi do povprečni izdelki, ki jim že po prvem ali drugem poslušanju ne namenjamo več posebne pozornosti (razen v primeru, da smo bolj mazohistične sorte oziroma z namenom…

Finci Ward sicer delujejo že od leta 2005, vendar so na mednarodni metal sceni še precej neznano ime (tudi sam za njih poprej nisem slišal). Glavni razlog za to je bržkone dejstvo, da je pričujoči istoimenski album šele njihova prva dolgometražna izdaja. Glede na to, da mi njihovo dotedanje udejstvovanje ni znano, sem se poslušanja ploščka lotil še posebej razbremenjen, brez kakršnihkoli posebnih pričakovanj. Še pred samim poslušanjem me je navdušila kvalitetno ilustrirana brošura albuma (ki jo je oblikoval Ville Angervuori, med drugim poznan tudi po sodelovanju s Swallow The Sun), katere podo…

Ob izidu tretjega studijskega albuma ameriških stonerjev Red Fang so bila moja pričakovanja visoka. Prva dva albuma sta namreč pokazala, da so Red Fang band, ki ima veliko (še ne povsem izkoriščenega) potenciala in tretji album bi utegnil biti kot nalašč za to, da »čekani« zasijejo v vsem svojem sijaju. Kot pa se na žalost zelo rado pripeti, so (pre)velika pričakovanja prinesla tudi precej veliko razočaranje. Red Fang na Whales and Leeches zvenijo kot neka druga skupina. Ne le, da zvenijo kot drug band, poslušalec nemalokrat dobi občutek, da HOČEJO zveneti kot drug band. Igrivost in šaljivost,…

Ko sem prvič slišal za slovenski projekt Beneath The Storm, sem najprej pomislil, da imam opravka s kakšnim simfoničnim power metal bendom. Toda že sama naslovnica prvenca Temples Of Doom mi je (skupaj z njegovim imenom) hitro razodela, da sem se še kako zmotil – band oziroma natančneje one-man projekt Beneath The Storm (za katerim stoji multiinstrumentalist Igor Šimon) nima kaj dosti veze s power metalom. Kar dobimo na ploščku Temples Of Doom, je kvečjemu negacija tega, kar navadno prinaša (vsaj šablonski) power metal. Album nam tako v slabih štiridesetih minutah ponudi obilico teme, groze in…

Oranžni finski demoni Pazuzu so se vrnili s težko pričakovanim tretjim studijskim izdelkom, ki sliši na ime Valonielu oziroma (če se Googlov Prevajalnik izjemoma ne moti) »potop svetlobe« v slovenskem prevodu. Izbira naslova vsaj deloma preseneča; resda je Valonielu album z vse prej kot svetlim pridihom, vendar gotovo zveni svetlejše, manj kaotično in manj šokantno od predhodnikov Kosmonument in Muukalainen Puhuu. Bizarnost in nepredvidljivost se tokrat umakneta večji atmosferičnosti, kar naredi album lažje poslušljiv (vsaj v primerjavi z izrazito eksperimentalno naravnanim zvokom na ploščku K…

Ljubitelje sludgevsko obarvanih zvokov že dobro desetletje vsako leto z novim studijskim izdelkom osreči vsaj eden izmed bandov »sludge četverice« (Mastodon, Kylesa, Baroness, Black Tusk), ki korenini v ameriški zvezni državi Georgia. Letošnjo štafetno palico nosijo Kylesa s šestim dolgometražnim albumom, ki sliši na ime Ultraviolet. Plošček obsega enajst komadov, ki poslušalca v slabih štiridesetih minutah potopijo v (še vedno precej) unikatno zvokovno zmes, v kateri je moč zaslediti prepletanje raznolikih podžanrov, od sludgea s stonerskimi primesmi (zlasti kar se tiče psihadeličnih vplivov)…