Oranžni finski demoni Pazuzu so se vrnili s težko pričakovanim tretjim studijskim izdelkom, ki sliši na ime Valonielu oziroma (če se Googlov Prevajalnik izjemoma ne moti) »potop svetlobe« v slovenskem prevodu. Izbira naslova vsaj deloma preseneča; resda je Valonielu album z vse prej kot svetlim pridihom, vendar gotovo zveni svetlejše, manj kaotično in manj šokantno od predhodnikov Kosmonument in Muukalainen Puhuu. Bizarnost in nepredvidljivost se tokrat umakneta večji atmosferičnosti, kar naredi album lažje poslušljiv (vsaj v primerjavi z izrazito eksperimentalno naravnanim zvokom na ploščku Kosmonument). Oranssi Pazuzu nas znova peljejo skozi raznolike pokrajine vesolja, le da so te tokrat malenkost bolj umirjene kot v preteklosti. Če je tako poslušalec na prvencu vseskozi čakal, da ga ugrabijo nezemljani ter da ga bo med poslušanjem albuma Kosmonument posrkalo v črno luknjo, nas tokratna vesoljska karavana pelje po poti, ki je na trenutke skorajda nenavadno mirna, Oranssi Pazuzu pa kot naši vodniki delujejo zrelejši in stoodstotno prepričani v to, kam nas želijo peljati. Četudi (tako kot pisec te recenzije) ne razumete finsko, boste gotovo opazili, da ima album izrazito filozofski podton. Slednjega je mogoče interpretirati kot nekakšno pot do Spoznanja, ki pa ni tisto pravo Spoznanje, temveč zgolj pokaže na širno temo in neznanskost neznanega, ki nas obdaja ter na naš kognitivni manko, ki je venomer prisoten in nam preprečuje seganje po višjih resnicah. S tem agnostičnim pridihom se Valonielu vendarle loči od bolj nihilistično obarvanega predhodnika Kosmonument ali pa precej brezbrižno delujočega prvenca Muukalainen Puhuu in skuša povezati vesoljni makrokozmos s posameznikovim mikrokozmosom, kar je mogoče razbrati tudi iz naslovne ilustracije (v popolni in ne odrezani različici). Album tako ni zgolj psihadelično, temveč tudi širše psihološko naravnan in raziskuje svetove, ki jih Oranssi Pazuzu do zdaj še niso prestopili. Pohvaliti je potrebno tudi napredek v kvaliteti zvoka in pa koherentnost ploščka kot celote (noben izmed komadov tudi iz te celote posebej ne štrli), kar je pri tovrstnem žanru še posebej vredno občudovanja. Morda je album iz tehničnega vidika izvedbe resda manj zahteven kot oba predhodnika, vendar band svoje delo kljub temu opravi z odliko. Omeniti velja še, da plošček traja dobrih petinštirideset minut in ni ne predolg ne prekratek, temveč ujame optimalno časovno odmerjenost.
Valonielu je album, pri katerem je težko odkriti kakšno opaznejšo pomanjkljivost in za katerega je moč reči, da izpolnjuje večino (velikih) pričakovanj. Oranssi Pazuzu bo gotovo ustoličil (ali pa le še dodatno učvrstil - kar vam je ljubše) kot nesporne kralje na prestolu psihadeličnega black metala, prav tako pa bo njihovo glasbo približal širšemu metalskemu občinstvu (in zavoljo tega najbrž za sabo pustil tudi kakšnega razočaranega sladokusca).