8. december 2004 je postal eden najbolj žalostnih dni v zgodovini heavy metala. Zgodila se je tragedija, ki ni šokirala le metal, ampak celoten glasbeni svet. »Dimebag Darrell ustreljen na odru,« mislil sem, da me tlačijo more. Preberem še enkrat, pa še enkrat, ne vse je res. S komerkoli sem govoril, isto, šok.
Metal svet je v zadnjih letih izgubil velikane kot sta bila Chuck Schuldiner in Quorthon, tudi Paul Baloff, a vse zaradi zdravstvene narave, Dimebag pa je padel pod streli. Dogodek bo lahko za sabo potegnil še veliko negativnih posledic, ki so trenutno nerelevantne in neprimerljive z izgubo življenj petih ljudi. Življenja ostalih štirih niso bila nič manj vredna, vse pa je najbolj prizadela smrt Dimebaga. Težko je v teh trenutkih kaj pametnega spraviti na papir. Vsi smo Dimebaga poznali približno enako. Poznali smo ga kot fantastičnega kitarista in glasbenika, ki je za heavy metal naredil ogromno, več kot si mogoče trenutno predstavljamo. Bil je inspiracija, idol tisoče in tisoče kitaristov, z Vinnie Paulom sta ustvarila enega največjih in najvplivnejših metal bandov v zadnjih petnajstih letih, Pantera, lani pa sta nerazdružljiva brata začela z novim poglavjem Damageplan. Dimebaga smo poznali preko glasbe, intervjujev, člankov, ravno zadnjič sem bral zelo zanimivega, kjer je razlagal o svojih tattoojih. Vsak pri sebi ve, kaj mu je pomenil in kaj velikega mu je prinesel. Med metal glasbeniki je bil izredno spoštovana osebnost, izjave, ki jih razni glasbeniki v teh trenutkih dajejo o njem, povejo vse. To so bili njegovi prijatelji, ki so ga zelo dobro poznali. Vsi mi smo imeli malo priložnosti, da ga vidimo v živo in se celo srečamo z njim. Malo starejši se spominjajo prvega Pantera gostovanja v Sloveniji z Judas Priest v Hali Tivoli na Painkiller turneji, bolj živ je še spomin na njihovo zadnje gostovanje, leta 2000 na Kodeljevem. Po koncertu sta Dimebag in Vinnie Paul prišla v polni Kra Kra, se usedla za šank, pila pivo in se veselo pogovarjala z vsemi ter po…