IVAN:
Kako si kaj?

LEIF:
V redu.

IVAN:
Kaj pa ta naliv, kaj vpliva nate?

LEIF:
Ja, premočen sem, ampak se ne oziram preveč na to. Mislim, da je škoda, saj je ta prostor lep in vse je lepo. Lepo vreme in sonce bi bila boljša za vse. Mislim, da bo bolje, trenutno pa vsi iščejo zatočišče. Ampak kaj lahko storimo, taka je narava.

IVAN:
Prihajate iz Nemčije in mnogi pravijo, da je fino, če si od tam, ker je metal scena pri vas zelo razvita, imate veliko bandov, založb, časopisov in seveda fanov. Po drugi strani pa nekateri trdijo, da je scena prevelika, da je preveč vsega. Kaj ti meniš o tem?

LEIF:
Če smo odkriti, je bilo vedno tako. Nemčija je bila vedno metalski raj. Leži v srednji Evropi, ima veliko festivalov, dobre pogoje za tako glasbo, ampak mislim, da je bila scena prepolna že pred desetimi leti. Ko smo leta 1992 začeli, thrash metal ni bil tako popularen, povsod je bil death metal. Mi mešamo ta dva stila, vseeno pa nam je veliko ljudi reklo, da bomo imeli do uveljavitve težko pot in res je bilo tako. Veliko je bilo tekmovalnosti in ta se je še povečala čez kakšnih pet ali šest let. To nas je na začetku samo utrdilo. Bolj smo se morali boriti, igrati več koncertov, da so nas ljudje spoznali in mislim, da je to pomagalo, da smo dobili založbo. Mislim, da je prezasičenost in tekmovalnost pripomogla, da so ljudje postavili višje standarde in mi smo sprejeli izziv – biti boljši, da bi lahko dobili priložnost. Res je to upočasnilo naš proces, ampak nam ni škodovalo. Thrash scena je ponovno popularna in Destruction, Kreator, Sodom in podobni izdajajo zelo dobre albume. Močna je tudi metalcore scena, veliko je dobrih bandov. Če sem iskren, mislim, da je situacija dobra in taka, kot bi morala biti.

IVAN:
Koliko so pomembni vaši prvi albumi?

LEIF:
Misliš Immortelle, Innocent & Ill-Natured…

IVAN:
Ja, izdana sta bila skupaj…

LEIF:
To sta drugi in tretji album. Prvi je izšel leta 1996 pri založbi SPV, ampak ga ni več mogoče dobiti. Nekaj izvodov imamo mi, drugače pa ga ni več. Prvi albumi so seveda zelo pomembni, to je najbolje, kar smo lahko naredili takrat. Vedno smo bili 100% zadovoljni z albumom, kar pa se je vedno spremenilo z naslednjim, he, he. Evolucija je bila prijazna do nas. Veliko thrash bandov je imelo svoje najboljše trenutke ravno na prvem albumu. Na primer Exodus z Bonded By Blood. Mi smo imeli srečo, da nismo naredili najboljšega albuma takoj na začetku. Napredovali smo korak za korakom. Bolj ko smo napredovali, več pozornosti smo bili deležni. Do sedaj smo izdali pet albumov, delamo pa na šestem in menimo, da je sedaj pravi čas za naš stil. Veliko imamo možnosti za turneje, mediji se zanimajo za nas. Ti albumi so počasi, a enakomerno gradili band. Ko pogledam stare komade, mi niso vsi tako všeč. Nekateri imajo obupen zvok, nekateri so preveč komplicirani oziroma tehnični, ampak so pomembni za band. To je tako, kot bi gledal otroke, koliko so zrasli v desetih letih. Tako ima ta ponovna izdaja pri Nuclear Blastu zgodovinski pomen. Je kot sestavljanka, kjer dobis pravo sliko šele, ko zložiš vse dele. Ko poslušaš stare zadeve vidiš, od kje prihajamo, začeli smo z določenim odnosom, ki je še vedno enak. Čas res hitro beži mimo nas. Smo dokaj mladi (med 25 in 28) in še vedno se učimo.

IVAN:
Rad bi te vprašal o zadnjem albumu, Impact. Takoj je pritegnil mojo pozornost. Moram reči, da res izstopa iz tega talilnega lonca neo-thrash bandov. Kako ste dosegli to? Zaradi vplivov ali...?

LEIF:
Proces pisanja novih komadov je sedaj res preprost. Vsi člani banda imamo iste cilje. Sploh ne govorimo več o tem. Preprosto gremo v prostor za vaje, odigramo nekaj riffov in imamo komad. Ne usedemo se skupaj in predebatiramo, naredi to, naredi ono, ker smo po petih albumih že odkrili naš vzorec, našo pot. Cilj je bil postati čimbolj agresiven band, ne da bi zašli v ekstremni death metal ali grindcore. Imamo mejo pri ustvarjanju, ampak sedaj je to nekako v podzavesti. Če ne naredimo dobrih komadov, pač toliko časa ne posnamemo albuma. Ne čutimo pritiska. In to je dobro, ker smo si zadali cilj, da naredimo najbolj agresiven album, kar je mogoče in poizkusimo, kako naj rečem… To naj bi bil naš najbolj agresiven in z novim albumom bomo poizkusili bolj »groove« orientirane komade. Ne zato, ker bi morali, ampak Impact je bil najbolj agresiven. Ne more biti bolj ekstremen od njega. Z novim albumom bodo riffi, groove in izvedba v živo boljši.

IVAN:
Te je strah, da gre od tu samo navzdol?

LEIF:
Ne, gre za to, da si želimo bolj raznolik material, posebej za igranje v živo. Najbolje bi morala zveneti mešanica najboljših komadov z vseh albumov. Ko vadimo, ima vsak član svoje najljubše komade, zato je set lista sestavljena iz njih. Opazili smo, da imamo veliko hitrih, agresivnih komadov in radi bi kakšnega, ki gre »lepše v uho«. Na albumu Impact imamo komade kot Soul Poison, 18 Hours – ta sta bolj direktna kot drugi in nakazujeta, v kateri smeri želimo narediti nov album. Ne bomo se spremenili, nihče ne bo opazil razlike, le mi sami. Upam da, kako bi rekel… Če je Impact naš And Justice For All, potem bo nov album naš Black album.

IVAN:
Upam, da ne bo prišlo do Load in Reload.

LEIF:
Ne, ne. Dew-Scented pomeni biti heavy, biti brutal – ne bomo delali kompromisa glede brutalnosti.

IVAN:
V vaši glasbi je opaziti več različnih brutalnosti. Včasih Slayer, kdaj celo Malevolent Creation in veliko drugih. Ampak naslovnica je nekako hardcoreovska.

LEIF:
Preprosto nam je všeč design. Prijatelj, ki ga je naredil, pevec v Night In Gales, je grafični oblikovalec. Predstavil je idejo in nam je bila všeč. Ko gre za naslovnico – če nam je všeč, jo izberemo. Nikoli nismo imeli klišejske ali tipične naslovnice. Zdelo se nam je, da je ta dobra za Impact. Ne vidim toliko, da bi bila hardcore. Mentalno pa smo povezani, ker prihajamo iz DIY ozadja, v bandu imamo nekaj vegetarijancev, imamo politično mnenje. Isti človek bo naredil tudi naslednjo naslovnico. Veselim se tega.

IVAN:
Lahko poveš kaj o novem albumu?

LEIF:
No ja, malce zgodaj je še za to, snemal nam ga bo Andy Classen v studio Stage One. On je snemal Impact, on je thrasher! Je dober prijatelj, odličen producent, ki živi le dve uri od nas in je dobra oseba. Super je delati z njim. Začeli bomo decembra ali januarja in poizkusili album izdati do maja ali junija. Končnega naslova zaenkrat še nimamo. Narejenih imamo deset komadov, delamo še na treh ali štirih. Mislim, da je nov material zelo dober, fani albumov Inwards in Impact ne bodo razočarani.

IVAN:
Še vedno čutiš, da ste del undergrounda?

LEIF:
Da, še vedno veliko hodimo po koncertih, imamo kolege v veliko underground bandih, še vedno menjamo robo z ljudmi. Vesel sem, da nam veliko ljudi piše. Prihajam iz časa menjanja kaset, imel sem svoj zine, torej… Vemo, da delamo ekstremno glasbo in ta bo vedno del undergrounda. Nekateri bandi prodajo veliko, nekateri ne. Ni pomembno. Nam je pomembno to, da nam ta glasba daje možnost, da veliko potujemo, spoznavamo veliko ljudi in nas v tem zadržuje. Dejstvo, da smo pri veliki založbi, to ni naš cilj; če ne bi bilo tako, bi delali bolj komercialno glasbo in tega ne želimo početi.

IVAN:
Kaj delate poleg igranja v bandu?

LEIF:
Imamo redne službe, drugače je nemogoče. Težko je živeti na tak način. Kdaj lahko izgubiš službo in zaideš v finančne težave, ampak tvegamo. Poizkušamo čim več igati v živo. Briga nas. Na primer, vozili smo se dvanajst ur, samo da smo igrali tričetrt ure v Sloveniji in to nam je bil izziv. Smo heavy metal turisti – heavy metal nas je popeljal na Japonsko, dvakrat v ZDA – obiskal sem veliko krajev, ki jih ne bi, če ne bi igral v bandu in to sem začel ceniti.

IVAN:
Reciva še nekaj o naslovnici. Pri Ill-Natured se mi zdi, da je dokaj nenavadna. Kakšno vlogo ima naslovnica za metal album?

LEIF:
Zelo je pomembna. V preteklosti smo bili vedno leni, ko je šlo za to, vedno je oblikovanje prišlo na vrsto v zadnji minuti. Tudi Ill-Natured je bila odločitev v zadnjem trenutku. Idejo je dala založba. Originalna verzija, všeč mi je bilo sporočilo, naj bi bila sporočilna, ne brutalna. Gre za sliko, ki smo jo dobili od organizacije PETA (People for the Ethical Treatment of Animals), ki jo podpiramo. Poslušalcu je dala veliko misliti. Besedna zveza Ill-Natured opisuje zlo in človeka. Sodi v koncept in besedila, zato smo izbrali ta naslov. Album Inwards je zelo oseben in samoizpoveden, kako se kosamo z vsakdanjikom in tehnologijo – naslovnica predstavlja notranjost stroja. Zato ima Impact naslovnico shizofrenika, ki se zaleti sam vase. Prikazuje, kako se vsak dan borimo proti sebi. Včasih se usedeš in razmišljaš o sebi, se poglobiš vase, a pravzaprav večinoma le zapravljaš čas. Videli bomo, kako bo z naslednjim albumom. Gre za paket, zato mora naslovnica pokazati, kaj je v notranjosti. Prvi album je bil zgrešen, če pogledamo naslovnico.

IVAN:
Kako gledaš na internet?

LEIF:
Mešani občutki, 50:50. Dober je, ko potrebuješ informacije in je velik vir za komunikacije. Dosti uporabljam internet in MP3-ji me ne motijo. Tako spoznavaš bande, če si fan pa mislim, da moraš kupiti album. Če pa pogledamo slabosti, obstaja nevarnost, ker ljudje izgubljajo stik z realnostjo, odnosi… Ljudje manj komunicirajo v živo, porabijo tri četrtine dneva pred računalniki v klepetalnicah. Tehnologija dominira ljudem in to je zelo nevarno. Ampak vse je hitro in enostavno – rad imam webzine, ker so veliko bolj aktualni kot tiskani mediji, ki so ob izidu že zastareli.

IVAN:
Imate politično mnenje, pišete pa tudi osebna besedila. Poizkušate to ločevati, ko pišete besedila?

LEIF:
Pravzaprav ne, poizkušamo združiti. Nikoli ne bi rad pridigal, sporočilo je treba prebrati med vrsticami in najti dele, s katerimi se lahko poistovetiš, ni pa nujno. Če so ti besedila pomembna, potem je sporočilo v njih; če ti niso, imaš glasbo. Rad izzovem samega sebe, ko pišem besedila, ampak rad pa tudi dajem namige. Nočem pa pridigati, vedno je kombinacija globalnih in osebnih zadev. Nekateri teksti so le zato, da se izpovem in so tako osebni, da jih ne bi nikoli razlagal.

IVAN:
Besedila bi izgubila čar…

LEIF:
Ja, ampak besedila so sedaj drugačna. Pri Inwards in Impact so zelo direktna. Prej so bila bolj komplicirana, težje grajena. Včasih je v njih sporočilo.

IVAN:
Se bojiš, da bi kdo narobe razumel besedila in poškodoval koga? Ne mislim kot kritiko, ampak…

LEIF:
Vem, kaj misliš. Besedila so zelo agresivna in negativna, če jih bereš površno, lahko zvenijo kot poziv za bitko in tako je tudi, ko igramo na koncertu. Publika postane agresivna, kar mi je všeč ampak do te meje, da se ne stepejo med seboj. Radi imamo miren mosh pit. Ampak preko glasbe sproščamo naša čustva, zato smo zelo mirni in easy ljudje. Skozi glasbo sprostimo agresijo in če isto uspe poslušalcem, potem smo na isti strani.