Winter Days of Metal 2017

Lani poleti so organizatorji festivala Metaldays razveselili ljubitelje zime z novico, da se v Bohinjsko Bistrico s festivalom Winter Days of Metal vrača koncertno dogajanje. Kmalu je bila znana večina večjih bandov in nabor nastopajočih je obetal pestro dogajanje za (skoraj) vse okuse. Destruction, Belphegor, Flotsam and Jetsam, Rotting Christ, Holy Moses in podobni so takoj privabili pozornost potencialnih obiskovalcev, ki pa so ob pogledu na ceno kmalu izgubili interes. Dolgo sta bila v ponudbi le paketa, ki sta poleg tedenske vstopnice za festival vključevala še prenočišče in smučanje na Voglu ali razvajanje v wellnessu. Sicer mamljivi in cenovno nikakor ne pretirani ponudbi sta bili očitno za marsikatero slovensko denarnico vseeno prenaporni, zato smo dobili tudi opcijo nakupa festivalske vstopnice z ali brez prenočišča in brez ostalih aktivnosti. Za tiste, ki si nočejo ali ne morejo privoščiti tedna izostanka v službi, so bile (za ceno dražjih koncertov v Ljubljani) na voljo tudi dnevne vstopnice. Po mojem mnenju bi morala biti tako široka paleta na voljo že od samega začetka prodaje, saj se le malokdo odloča za nakup v zadnjem trenutku.

Ponedeljek
Ob prihodu pred dvorano Danica kako uro pred napovedanim začetkom dogajanja ni kazalo, da lahko pričakujemo kakšno pretirano gnečo. Pri skoraj dvajsetih stopinjah se je pred dvorano s pivom v roki sončilo okoli deset osebkov, parkirišče je bilo prazno. Festivalskega duha, tako kot snega ali vsaj z od zime, ni bilo čutiti. Ura je bila pol šest in iz dvorane so zadoneli prvi zvoki, akcija! Ko sva s fotografom vstopila v dvorano, sva ugotovila, da sva jo »razdevičila«. Poleg tonskih mojstrov, lučkarja, prodajalcev na štantih in seveda banda sva bila namreč obiskovalca številka ena in dva. Na srečo nama je na poti v neznano sledilo še nekaj izgubljenih duš in deaththrasherji Total Annihilation niso več igrali sami sebi. Pogled na peterico, ki stoji na ogromnem odru, pod njem pa ni niti deset obiskovalcev, je bil precej žalosten, a band se ni dal zmotiti in je nastopil, kot bi se pod odrom gnetlo na tisoče glav. Švicarji so imeli sicer dober, čist zvok in so »dobro pokali«, a kakšnega večjega vtisa zaradi precej monotone glasbe niso pustili. Do konca njihovega nastopa se je publika podvojila in s slemanjem in vzkliki med komadi pokazala prve znake življenja.
Čast prvega slovenskega banda na festivalu je pripadla zasedbi Tomcat, ki je pod oder privabila še nekaj dodatnih ljudi in z več kot solidnim nastopom, po odzivih sodeč, pridobila tudi nekaj novih fanov izven meja Slovenije. Bandu je malce ponagajal zvok (menda so igrali brez monitorjev), a so ta minus zasenčili z energičnim performansom. Več kot očitno je, da se band (ne samo zaradi obilnosti basista) bolje počuti na velikih odrih. V pol ure smo slišali skladbe z obeh albumov, v setlisti pa se je znašla tudi novost.
»ZDA imajo Steel Panther, Hrvati Let3, Čehi pa Malignant Tumour«, je izjavil prej omenjeni basist skupine Tomcat. Opazka je letela tako na opravo (na umetne brke basista bi bila prav gotovo ponosna Spidi in Gogi, na umetno brado kitarista pa ZZ Top) kot tudi na jebivetrski odnos bandov. Malignant Tumour, ki bi najlaže opisal kot Motörhead na steroidih, so postregli z dozo uradnega rock’n’rolla (»ketno v mešal’c pa gasa!«) in dodobra zagreli publiko.
V svet power metala nas je popeljala četrta skupina večera. All-star band Serious Black, ki ga sestavljajo Bob Katsonis (Firewind, Outloud, …) in Dominik Sebastian (Edenbridge) na kitari, Mario Lochert (Emergency Gate, ex-Visions of Atlantis) na basu, Jan Vacik (Dreamscape) na klaviaturah, Alex Holzwarth (ex-Rhapsody of Fire, ex-Avantasia, ex-Paradox, ex-Sieges Even, …) za bobni in pevec Urban breed (ex-Tad Morose, ex-Bloodbound, …) je bil prijetno presenečenje zame, saj sem se z bandom srečal prvič. Da je instrumentalna sekcija kvalitetna, ni dvoma, a izstopa predvsem odličen vokal, ki se z lahkoto kosa s samimi prvaki žanra.
Do nastopa Serious Black je število obiskovalcev že preseglo kapaciteto nabito polnega avtobusa in s tem se je še za eno stopnjo popravilo vzdušje, ki je vrhunec doseglo ravno ob pravem času - med headlinerji Rotting Christ.
Nastop grških veteranov Rotting Christ, ki so oder zasedli namesto prvotno napovedanih švedskih Shining, je pretresel glave in potrgal gate do te mere, da bržkone nihče ni obžaloval zamenjave. Uvodni intro, v katerem Diamanda Gallas opozori: »The world is going up in flames!« je dobro napovedal nadaljnje dogajanje. Nepoznavalec bi bil vsekakor presenečen nad dovršenim nastopom in samozavestjo, s katero četverica dominira publiko. Glasba, v kateri se s testosteronom nabiti bojni ritmi mešajo z etnografsko ritualnostjo in subtilno melodiko, je edinstvena in nezamenljiva. V primerjavi z jesenskim nastopom je bilo tokrat ozvočenje precej boljše, na matrico posneti elementi tišji, kitare pa surovejše in bolj neposredne. Kot udeleženec obeh rajanj bi lahko potarnal nad praktično identično setlisto, v kateri Rotting Christ preferirajo bolj energične in poskočne viže, manjkati pa ne sme tudi žebranje molitvice Apage Satana. Medtem ko se recimo skladb The Sign of Evil Existence, The Forest of N'gai, Kata Ton Daimona Eaytoy in Grandis Spiritos Diavolos do smrti ne bom naveličal, pa je Elthe Kyrie z najnovejšega albuma Rituals popolnoma neprimerna za izvajanje v živo, saj je praktično večina vokalov predvajana s posnetka. Sam nastop je bil do potankosti vnaprej premišljen, skoreografiran in izveden brez spontanih presenečenj. Odhod skupine z odra in moledovanje publike za zaključni Non Serviam pa je bil tudi zgolj pričakovan »ritual«. Kljub temu skorajda pretiranemu profesionalizmu pa Rotting Christ vseeno izžarevajo neko iskrenost, preprostost in prepričanje, ki jih,ko kaže, uspejo vsakokrat preliti tudi na poslušalstvo. Če bodo na prihodnjih obiskih pri nas pozornost posvetili še kakšnim manj znanim, a odličnim skladbam iz svoje obsežne diskografije, pa bo popolna katarza. (G. G.)
Dober zvok in light show. Prijetno, domače festivalsko vzdušje. Pivo. Hrana. Odlični koncerti. Prvi dan festivala Winder Days of Metal je imel vse, kar imajo veliki. Le obiskovalcev je bilo res premalo.

Torek
Drugi dan je je bilo prizorišče ob prihodu ravno tako prazno, pred dvorano je bilo celo manj ljudi kot prvi dan. Z nastopom so ob pol šestih popoldan začeli nemški heavy metalci Layment, ki smo jih v Sloveniji že lahko slišali vsaj dvakrat, nazadnje lani na festivalu Metaldays. Tako kot Total Annihilation, so tudi oni večji del časa igrali sami sebi. V nekem trenutku je kitarist Tobias skočil z odra in pol komada odigral pred dvema/obema fanoma, ki sta slonela na ograji in si tako prislužila zasebni koncert. Šesterica je tokrat nastopila z gostujočim vokalistom, ki je svoje delo opravil z odliko.
Youth Man, alternative band iz Velike Britanije je več kot očitno zgrešil festival. Triu je uspelo z dolgočasnim materialom iz dvorane spoditi še tistih par, ki so prišli noter med nastopom Layment.
Od ostalih nastopajočih na WDoM žanrsko precej odstopajočih so bili tudi punk/hardcore/crossover skejterji iz daljne Kalifornije, ki pa so za razliko od predhodnikov (s katerimi so skupaj na turneji) naredili vtis, in to kakšnega. Karizmatični pevec Lee je že med prvim komadom skočil z odra, preskočil ograjo in celoten koncert odpel na sredi dvorane. Kmalu se mu je pridružilo par fanov, do konca nastopa, v katerem so odigrali za vsakega obiskovalca en komad (Trash Talk imajo večino komadov dolgih pod minuto), pa se je okoli njega v krogu zbralo kakih dvajset ljudi.
Če je vokalist redke poslušalce animiral pod odrom, pa je za kaskaderski vložek poskrbel kitarist, ki se je s kitaro povzpel nad levo stran odra in po ne preveč uspešnem poizkusu igranja na višini modro sprejel odločitev, da je bolje, če koncert nadaljuje na trdnih tleh. (T. P.)
Dosti bližje nam izvirajo celovški avantgardni prog/death metalci Disharmonic Orchestra, ki so na svojo drugačnost nakazali že s postavitvijo bobnov - bobnar Martin Messner je zavzel desni del odra in bil obrnjen proti basistu Hoimaru Wotawi in kitaristu/vokalistu Patricku Klopfu. Nevsakdanja postavitev tria z nevsakdanjo glasbo, ki je naletela na dober odziv pri poslušalcih (čeprav jih pred začetkom niso poznali niti Avstrijci) in povzročila zibanje glav v polomljenih ritmih. Prijetno odkritje za večino obiskovalcev, ki bomo bandu z veseljem prisluhnili še kdaj.
Zaključek večera so ponovno zaznamovale bolj črne viže, tokrat smo lahko poslušali delo Helmutha in njegove ekipe, ki sliši na ime Belphegor. Avstrijski izganjalci boga so z rutinirano predstavo zadovoljili okoli šestdeset glavo publiko.
Dober zvok in light show. Prijetno, domače festivalsko vzdušje. Pivo. Hrana. Odlični koncerti. Drugi dan festivala Winder Days of Metal je imel vse, kar imajo veliki. Le obiskovalcev je bilo v torek še manj kot v ponedeljek.

Sreda
Ob tretjem prihodu v dvorano sva s fotografom ob štetju navdušeno ugotovila, da na nastop skupine Mist čaka več ljudi, kot so jih imeli pod odrom Total Annihilation in Layment skupaj. Je to dober znak za nadaljevanje večera? Upajmo!
Mist, ki trenutno (končno) pripravljajo studijski prvenec, so v izredni koncertni formi in to je hitro opazila tudi publika, ki je pozorno in aktivno spremljala počasne viže, med premori pa z vzkliki in bučnim aplavzom spodbujala nastopajoče. Presenečenj za poznavalce materiala ni bilo, le v zadnji skladbi z naslovom The Offering se je na glavnem vokalu Nini pridružila tudi kitaristka Ema. Bravo, le tako naprej, obetaven pa je tudi nov avtorski material, ki smo ga baje lahko slišali premierno.
Italijansko/hrvaško/slovenski power metal band Minotauro je nastop začel z zamudo, večji del obiskovalcev pa so dober del koncerta sestavljali družinski člani nastopajočih. Res je, da je band do sedaj izdal samo en album, a vseeno mi ni jasno, komu se je zdela dobra ideja v že tako kratek nastop vmešati še dve, sicer dobro izvedeni priredbi skupin Uriah Heep in Deep Purple. Band je žanrsko dokaj blizu Serious Black, zato je škoda, da ni odra zavzel že v ponedeljek.
Metalsteel smo imeli priložnost slišati pred mesecem v Orto Baru in če so si takrat zaslužili oceno 5, so si tokrat 5+. Band na odru deluje samozavestno in uigrano, kot še nikoli, in vse teče kot dobro podmazan stroj, ki ruši vse pred seboj. Energija z odra se je hitro prelila tudi na več kot sto obiskovalcev, pogled na skupino (domnevno) Francozov, ki vzklikajo »mi smo tu, da vas civiliiiiiiziramooooo« pa je bil neprecenljiv. Vrhunec popoldneva (poleg Vse najboljše za te, namenjenega Daši, ki se je postarala dan pred koncertom) je bil prav gotovo medley, pri katerem so v komad The Lonley Man’s Revenge vmešali Heaven and Hell - srednji del je perfektno odpel basist Matej in če kdo med to izvedbo ni čutil mravljincev na koži, heavy metal ni zanj.
Sprva je izgledalo, da se bo band poslovil s klasiko Heavy Metal is Our Religion, a so se na oder vrnili in odšopali še klasiko The Trip, obenem pa napovedali tudi novo ploščo, ki je bojda konceptualna in jo lahko pričakujemo še letos. (G. Š.)
Trem »domačim« bandom je sledil še nemški thrash paket in oder je zavzela skupina Holy Moses. Banda že nekaj časa nisem videl in priznam, da sem bil prijetno presenečen nad predstavo. Pevka Sabina Classen je vokalno in fizično na vrhuncu kariere in izžareva toliko energije, da ji nihče ne verjame, da bo letos dopolnila 54 let. Hitro po začetku nastopa je vzela vajeti v svoje roke in kljub negodovanju varnostnikov prepričala večino obiskovalcev, da se prestavijo v »photopit« in tam pokažejo, kako se obnaša na thrash koncertu. Končno smo doživeli pravi moshpit, celo poganje (kajne Enzo?). Med Holy Moses smo celo lahko pozabili, da je skoraj 90 odstotkov dvorane prazne. Ura nastopa je minila, kot bi mignil, in čas je bil za veliki finale - med Too Drunk to Fuck (priredbo Dead Kennedys) je Sabina povabila ljudi na oder in skupaj so odpeli to himno, brez katere se ne zaključi noben njihov koncert.
Holy Moses so dali tudi izjemno lekcijo vsem prebijajočim se bandom - vsako dano priložnost obrni v svoj prid in jo izkoristi. Sam nisem bil nikoli prav velik oboževalec zasedbe, vendar so me s tem koncertom popolnoma prepričali, da si jih bom še kdaj ogledal. Takšne energije zares ne vidiš vsak dan. (G. Š.)
Holy Moses so letvico postavili res visoko in pred nastopom njihovih rojakov Destruction smo se spraševali, če ne previsoko. Schmier, Mike in Vaaver so seveda morali prav tako povabiti vse v pit, z odličnim nastopom pa poskrbeli, da so se precej približali predhodnikom. Žal je celotno izkušnjo malce pokvaril zadušen zvok, za katerega je »poskrbel« njihov tonski mojster. Schmier je bil tokrat precej zgovoren in povedal, da se spominja, da je bil tudi prvi Metalcamp slabše obiskan (a vseeno mnogo bolje kot Winter Days of Metal) in da upa, da bo WDoM zrasel tako kot njegov poletni brat Metaldays.


Dober zvok in light show. Prijetno, domače festivalsko vzdušje. Pivo. Hrana. Odlični koncerti. Tretji dan festivala Winder Days of Metal je imel vse, kar imajo veliki.

Četrtek
Četrtkovo popoldne se je čisto prezgodaj začelo za štajerske melodic death metalce Rest in Fear. Šesterica iz Gradca je namreč odžagala le okoli dvajset minut trajajoč repertoar in se z besedami »this is our last song, we’re too hungover from yesterday« spokala z odra. Nič za to, verjetno nismo bili prikrajšani za kaj pretresljivega.
Dosti bolj resno in profesionalno svoje delo jemljejo britanski instrumentalni posebneži The Devil. Zamaskirane pojave, ki smo jih lahko srečali predlani na festivalu Metaldays, so tudi tokrat poskrbele za odlično in edinstveno avdiovizualno predstavo, ki je ne vidimo ravno vsak dan. Glasbena izvedba v živo izpade še bolj uradno kot na samonaslovljenem prvencu iz leta 2012, na katerem se nahaja ves odigran material, pristno koncertno izkušnjo pa je pričaral bobnar z nekaj opaznimi kiksi. Gibanje banda z izjemo hiperaktivnega basista je minimalno, ves fokus poslušalca je tako lahko usmerjen na ekrane v ozadju, ki prikazujejo izseke iz različnih (v večini) dokumentarnih posnetkov, iz katerih The Devil črpajo svoj navdih in preko rdeče niti »svet gre v kurac« sporočajo … da gre svet v kurac.
Bolj živahni in poskočni so bili rockerji Dead Lord, še eno izmed nemalo prijetnih presenečenj festivala. Melodični hardrock s konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja z nemalo kitarskimi dueli in »prijaznimi« solažami močno spominja na legendarne Thin Lizzy, k asociaciji pa pripomore tudi barva glasu pevca/kitarista Hakima Krima, ki ne more skriti dejstva, da je fan Phila Lynotta. Švedi so dokazali, da lahko publiko prepričajo tudi z za odtenek lažjo glasbo, za bonus pa so za ljubitelje heavy metala zimprovizirali tudi krajši izsek komada The Trooper.
Tempo so umirili, veselje do poslušanja (in še česa) pa ubili švedski gothic/doom metalci Draconian, ki so iz neznanega razloga nastop začeli celih petnajst minut pred napovedanim začetkom. Za smeh je sicer poskrbel vidno preodžejan pevec, ki je imel težave z mikrofonom in stojalom zanj (oziroma z gravitacijo), kot celota pa Draconian niso uspeli prepričati.
Za več akcije so po daljšem premoru poskrbeli norveški razgrajači Taake, ki se očitno ne naveličajo Slovenije, slovenska publika pa se ne naveliča njih. Hoest je, sodeč po reportažah s prejšnjih koncertov, poskakoval, brcal, mahal s stojalom za mikrofon kot ponavadi, seveda pa ni manjkal tudi njegov zaščitni znak »ugh!«. Po nekaj komadih je Hoesta za komad ali dva zamenjal z viskijem v roki in ne ravno trezen Niklas Kvarforth iz skupine Shining, ki naj bi igrala na festivalu v ponedeljek, a je kasneje nastop odpovedala, kot zamenjava pa so namesto njih vskočili Rotting Christ. Tako so na svoj račun prišli fani obeh bandov.
Dober zvok in light show. Prijetno, domače festivalsko vzdušje. Pivo. Hrana. Odlični koncerti. Četrti dan festivala Winder Days of Metal je imel vse, kar imajo veliki.

Petek
Petkovo koncertno dogajanje je otvorila Morana, z naskokom številčno največja skupina festivala in stara znanka s festivala Metaldays. Band, tokrat kot osmerica, je tako kot v Tolminu uprizoril kvaliteten nastop, v katerega je poleg avtorskih skladb vtaknil še Beyond The Dark Sun skupine Wintersun in kaj kmalu je bilo pod odrom več ljudi kot na njem. Všečni so bili kitarski dueli in leadi, bili pa so tudi prvi band, ki je v nastop dodal kratek bobnarski in kitarski solo. Pevka Nina je naredila korak naprej, vseeno pa na odru v primerjavi s Tomotom deluje preveč mirna in preplašena, sploh glede na dejstvo, kakšen growl je sposobna spraviti iz sebe.
Po krajšem premoru se je za odrom dvignila zavesa s klovnom, ki je krasil predzadnji album nizozemskih deaththrasherjev Izegrim, prizorišče je prekrila megla in na oder je prikorakal band - en kitarist na levo, drugi na desno stran odra, v sredino pa se je postavila zlatolasa basistka/pevka. Čeprav četverica ni najbolj poznana v Sloveniji, preigrava tako glasbo, da obiskovalci hitro »padejo notr’« in je tako naletela na dober odziv publike. Smeh na usta je zvabila pevka/basistka Marloes, ko je ob sicer brutalnem petju komade napovedovala z visokim dekliškim glas(k)om.
V podobnem slogu so nadaljevali Dew-Scented, ki so, tako kot njihovi rojaki Destruction, tudi nastopili na krstnem Metalcampu. Več cupa-cupa thrasha kot poprej je pomenilo še več razmetavanja čup v prvi vrsti in z živostjo publike je bil očitno zadovoljen tudi band.
Žal je vzdušje uspelo ubiti naslednjemu bandu, nemškim power metalcem Orden Ogan. Neizviren band z medlim začetkom ni naredil vtisa na prisotne. Sicer mu je tekom nastopa uspelo malce popraviti vtis in pripraviti publiko do prvega »crowdsurfanja« (beri: pet pijanih Švabov nese šestega čez celo dvorano), pa vseeno bi lahko trdil, da je šlo za enega slabših bandov v celem tednu.
Če so bili kar trije headlinerji petdnevnega festivala bolj pisani na kožo blackmetalski publiki, s(m)o na koncu ponovno prišli na svoj račun ljubitelji thrasha. Za zaključek festivala so na oder namreč stopili power/thrash veterani Flotsam and Jetsam iz Arizone in nas v osemdesetih minutah popeljali na hitro pot preko več kot tri desetletja dolge in trinajst albumov bogate kariere. Band je bil kljub ne ravno nabito polni dvorani dobro razpoložen, komadi so bili odigrani kot se spodobi, posebno pohvalo pa zasluži karizmatični pevec Eric A.K., ki je svoje delo opravil res perfektno. Majhen del setliste so predstavljali komadi z lanskega samonaslovljenega albuma, seveda pa niso manjkale klasike, kot so Hammerhead, No Place For Disgrace, I Live You Die, Dreams of Death, Hard on You, itd.
Med nastopom Flotsam and Jetsam se je med publiko razširila novica, da vsi obiskovalci prihodnje leto prejmejo brezplačno vstopnico in ji dodala še dodatno energijo za veliki finale. Žal se vse lepe stvari enkrat končajo in ko se je petek prevesil v soboto, se je festival končal.
Dober zvok in light show. Prijetno, domače festivalsko vzdušje. Pivo. Hrana. Odlični koncerti. Peti dan festivala Winder Days of Metal je imel vse, kar imajo veliki.

Če pod vse potegnem črto, smo v petih dneh v skoraj »družinskem vzdušju« slišali 25 bandov, ki so v veliki večini svoje delo opravili več kot solidno. Škoda, da je bilo obiskovalcev le malo več kot nastopajočih, a vsak začetek je težak in ni dvoma, da bo situacija pod odrom v dvorani Danica popolnoma drugačna najkasneje v treh, štirih letih. Močno upam, da bo premik v pravo smer opazen že 31. januarja 2018, ko se začne drugi »Winterdays«. Pohvale organizatorjem za profesionalno izpeljan dogodek, ki bo mnogim skrajšal festivalsko abstinenčno krizo od enega do drugega poletja.

700 prevoženih kilometrov v Bohinjsko Bistrico in domov - 100 €
25 koncertov - 100 €
1 pivo - 3 €
Biti prisoten na prvi izvedbi festivala Winter Days of Metal - neprecenljivo!