IVAN:
Kako je biti spet skupaj?

FRANK:
Super je, odlično, uresničene sanje. Tri ali štiri leta nazaj sem delal, zdaj imam svojo službo in svoje podjetje in razmišljal, kako super bi bilo spet iti na turnejo, igrati pred fani. Zdelo se je kot oddaljene sanje. Govorili sem s fani in ena stvar je vodila k drugi. Naš bobnar je igral pri Andrew W.K. Nastopali so na Ozzfestu na Palm Beach-u, Florida, kjer živim in John me je poklical, če pridem. Bila sva pri meni celo noč, pila, naslednji dan pa je prišel Andrew in rekel, da odigram nekaj Obituary pesmi. Takrat nisem igral že osem let. Šli smo na oder in odigrali nekakšen medley, vendar se je zdelo popolno in ko smo šli z odra sem vedel, da ne morem prekinit. Vedel sem, da Donald igra pri Andrewu, vendar kako predan bi lahko bil Obituary, če zopet začnemo? Njegov odgovor je bil: “Če zopet začnemo, bom počel samo to – Obituary!”

IVAN:
Koliko časa ste preživeli skupaj?

FRANK:
Bilo je noro. Po tem nastopu na Ozzfestu smo poklicali Allena in Trevorja, ki je živel v Arizoni. Oba sta bila za, vendar se nekaj mesecev ni nič zgodilo. Potem sem v nekem fanzinu videl oglas, da nastopamo v Tampi. Kako lahko igramo, če nismo vadili osem let? Poklical sem organizatorja in mu rekel, kako to, da je napovedal koncert, čeprav nismo igrali že toliko časa in odgovoril je, da se mu je zdelo, da bi se mnogim uresničile sanje, če bi Obituary spet igrali. Poklical sem fante, dobili smo se dan pred koncertom. Odigrali smo petindvajset pesmi in bilo je perfektno. Nisem mogel verjeti. Nastop naslednji dan je bil fenomenalen. Dogovarjali smo se za nove koncerte in dobili mail od nekoga iz Nemčije, če bi igrali na Fuck The Commerce. Bruchstein so super in rad delam z ljudmi, ki so tako predani. Organizirali so nam fenomenalno turnejo in tukaj smo.

IVAN:
Lahko poveš kaj o razlikah med glasbeno industrijo v devetdesetih in zdaj?

FRANK:
Metal ima več vstopa kot prej. Če sem doma in poslušam radio, lahko slišim novo pesem System Of A Down, ki je na začetku kot thrash. Če je to lahko na radiu, potem imamo tudi Obituary možnost. Mudvayne so na Floridi na prvem mestu, pa Slipknot... Ko sem bil mlajši in poslušal bande kot Metallica, Mercyful Fate, Venom in težje stvari, Hellhammer itd., danes bo z mladimi enako. Slišali bodo System Of A Down, potem Slipknot in nato Obituary ter postali “težji”. Metal bo šel v novo smer.

IVAN:
Ali misliš, da se je nekaj čara izgubilo z zavedanjem, da je danes veliko več ekstremnosti?

FRANK:
Popolnoma. Nekateri bandi danes so veliko bolj ekstremni kot mi in spomnim se, da smo bili včasih mi najbolj ekstremni daleč naokoli. Johnov vokal je bil zaostal, smešen. In vokali danes? Ne morem verjeti. Imamo položaj, da smo v tistem času ustvarili nekaj edinstvenega in danes se bomo tega držali. Vsaj osrečilo bi me. Če smo srečni in glede tega zares agresivni, se vse lepo sklada.

IVAN:
Kaj je bila inspiracija za Frozen In Time?

FRANK:
Misliš naslov? Nenavadno je. Običajno bi album poimenovali z naslovom ene od pesmi, kot na primer The End Complete. Album smo poslušali in noben naslov se nam ni zdel pravi. Odločili smo se za Obituary, ker to smo in ko poslušaš lahko rečeš, da je to Obituary. Logo in grafika sta zelo osnovna, nič posebnega. Donald se je nekega dne spomnil, da so prve izgovorjene besede na albumu “frozen in time” in to je bilo to. Vsem se je zdel to perfekten naslov za album, genialno.

IVAN:
Ali ne izgleda naslovnica kot The End Complete v snegu?

FRANK:
Ja, oblikovalec je isti.

IVAN:
Ko poslušam album se zdi, da se v osmih letih ni nič spremenilo, odlično ste zadeli z naslovom in naslovnico.

FRANK:
Najprej smo mislili, da bi uporabili logo in nanj dali zmaja ter kri. Zmaj je simbol moči in pri nas gre za ekstremno moč. Predelali smo veliko idej in odločili smo se poklicata Andreasa Marschalla, ki je naredil The End Complete, če ima kaj idej. Sedaj dela za filme. Bil je navdušen in navdihujoče je, če ti naslovnico naredi nekdo, ki že dolgo ni risal. Zdelo se nam je popolno.

IVAN:
O čem govorijo besedila?

FRANK:
So tipična za Obituary, popolnoma. Gre za občutek in na Johna nekako gledam kot na opernega pevca. Ne pove nič posebnega, vendar dela vokalno glasbo. To nam popolnoma ustreza. Najbolj nora stvar se je zgodila 1989, na turneji po Evropi, ko smo igrali v Nemčiji. Igrali smo Internal Bleeding in vsa publika je pela z nami. Mislil sem si, kaj za vraga ti ljudje pojejo, ker ni nobenih besedil. In John se je tega nekako držal. Sedaj imamo veliko besedil, a ne pomenijo ničesar posebnega. Zdi se nam, da smo horror band – všeč nam je kri, drobovje, masaker.

IVAN:
Misliš, da je izražanje takih negativnih čustev dobro?

FRANK:
Definitivno, ja. Vsaj polovica ljudi mora imeti nekaj, da lahko sprosti svojo agresijo. Zase vem, da če ne bi bilo Obituary, bi verjetno bil v zaporu. V sebi imam ogromno agresije, ki jo je treba sprostiti. Po koncertu se počutim popolnoma zadovoljen. Vsak ima kdaj kakšen problem in glasba zelo pomaga. Zadnjih osem let sem imel službo od 9h do 17h in sedaj sem popolnoma svoboden. Brez okov na rokah.

IVAN:
Kako ti je bil všeč današnji koncert?

FRANK:
Bilo je fenomenalno, odlično, verjetno moj najljubši koncert. Začeli smo pred tremi dnevi na Nizozemskem, včeraj smo igrali na Finskem. Danes je bilo ubijalsko!

IVAN:
Kakšen je bil občutek, ko ste igrali The Threatening Skies in se je ravno pripravljala nevihta?

FRANK:
Bilo je neverjetno! Nikoli ne bom pozabil dneva, ko sem bil na Lalapalooza festivalu v Ameriki in je bilo prekleto vroče. Potem je na oder prišel Ice-T in prišli so črni oblaki ter dež, popoln scenarij. In danes, fantje s Floride so tukaj, s sabo prinašamo dež.

IVAN:
Je Redneck Stomp šala ali...?

FRANK:
Ko pišemo komade je na prvem mestu glasba. Tokrat je John stalno sodeloval. Videl sem ga peti in dokončali smo komade, vendar ni našel pravih besedil za eno pesem. Ni se mu zdelo ok. Bili smo v njegovi garaži, gledali Nascar in igrali to pesem. Gledal sem dirke in si mislil, da je to čisto v skladu s tistim južnjaškim Nascar filingom... In naredili smo instrumental. Mislim, da je zdaj super, čeprav sem bil sprva proti.

IVAN:
Kakšni so vaši načrti za prihodnost?

FRANK:
Definitivno bomo posneli še kakšno ploščo, nekaj pesmi nam je ostalo in napisali bomo nove. Vendar je težko reči. Sprva smo ves čas delali glasbo, samo poglej, prve tri albume smo izdali brez odmora, nato pa so bili večji presledki med zadnjimi tremi. Smo pač tak tip banda. Če to začutimo, bomo ponovili.

IVAN:
Se bojite, da bi izgubili notranjo energijo za ustvarjanje novega Obituary materiala?

FRANK:
To je v nas. Veliko bandov nas posnema in mi smo naredili enako s Celtic Frost in Slayer. A to je v nas in tega ne bomo izgubili, se mi zdi. Naš največji kritik smo mi sami. Prepričali smo se, da hočemo to početi. Vseh pet nas mora biti usklajenih, drugače Obituary ni.

IVAN:
Torej, če Allena ne bi bilo, potem ne bi zopet igrali? Kaj pa album Cause Of Death?

FRANK:
Ja, ne bi. Allen je odigral veliko pesmi za Cause Of Death. Jaz sem prišel takoj po izidu Slowly We Rot, na katerem je bass igral Daniel Tucker, ko so nam ponudili evropsko turnejo s Sodom. Takoj sem se pridružil. Ko smo se vrnili je Allenova žena zanosila in moral se je odločiti, ostal je z ženo. Glede tega je bil gotov. Odigrali smo nekaj koncertov, ki so bili ok, vendar ne perfektni. Potem je prišel James s parajočimi solo deli. Ko smo bili na turneji ni bilo v redu, zato smo Allena prosili, da se vrne. Njegov zakon je propadel, tako da je prišel nazaj. In kot sem rekel, če manjka le eden od nas, to ni Obituary! Vidimo se januarja 2006 na turneji.