MATJAŽ: Novi album Issue VI izide naslednji mesec. Moram vam čestitati za album. V vaši glasbi je opaziti napredek, je bolj raznovrstna, bolj tehnična, na njem je nekaj zelo hitrih delov. Gre pri tem za naravno nadaljevanje pri Dew-Scented?

LEIF: Ja. Najprej hvala za čestitke. Mislim, da imaš prav, hoteli smo vnesti več raznolikosti, raznolike pesmi z več groova, melodije in tehnične dovršenosti, hkrati pa da so bolj cathcy kot v preteklosti. Nekako smo porinili skupaj vse elemente naše glasbe. Bil je izziv pisati take pesmi, ker je bil Impact zelo ekstremen album, zelo agresiven, maksimalna meja hitrosti. Zdaj smo se morali osredotočiti na nekaj, kar nam daje več maneverskega prostora in z več elementi, ne da bi spremenili stil. Ne počutimo se ujeti, hočemo pa izkoristiti meje stila in njegove okvire ter postati boljši glasbeniki in pisci glasbe.

MATJAŽ: Si 100% zadovoljen ali misliš, da imate še kaj prostora za razvoj v prihodnosti?

LEIF: Kako bo v prihodnosti bo pokazal čas. Mislim, da svojo glasbo še vedno razvijamo naprej in moram še veliko doseči in rasti, tako da še nismo prišli do popolnega albuma, nekega mejnika v stilu. Dokler tega ne naredimo, imamo čas. Trenutno pa Issue VI predstavlja 100% sposobnost banda, sedanji status. Definitvno smo zadovoljni s pesmimi, produkcijo, izgledom, naslovnico in odzivi. Stvari izgledajo obetajoče.

MATJAŽ: Torej še vedno čakate na svoj Reign In Blood?

LEIF: Ja. Mislim, to se ne bo zgodilo preko noči. Ne vem kako lahko je dandanes napisati Reign In Blood. Menim celo, da obstajajo underground bandi, ki so napisali čiste klasike, vendar ne dobijo priznanja zaradi drugih markantnih albumov. Ne vem kako lahko bo napisati klasiko v tem času. Morda je bil zadnji band, ki je to naredil The Haunted s svojim prvencem, ki je nekako odprl oči vsem, ki so mislili, da je thrash mrtev ali nekaj takega. Definitivno stremimo k pisanju albumov, ki se jih bodo ljudje spominjali in jih cenili tudi v prihodnosti, da jih bomo cenili tudi deset, dvajset ali trideset let kasneje.

MATJAŽ: Med delom za album je odšel kitarist Florian. Je to kakorkoli vplivalo na pisanje ali snemanje?

LEIF: Ja, v bistvu je. Flo je bil z nami od drugega albuma in eden glavnih piscev. Za ta album je sodeloval pri petih ali šestih pesmi, dokler se nismo razšli. Takoj smo našli zamenjavo, prišel je Marvin iz Severe Torture, ki je z nami igral na koncertih. Ni pa sodeloval pri pisanju materiala, zaradi Floriana smo bili nekaj dni v šoku. Kot band najboljše delamo pod pritiskom, ali časovnim ali zaradi pričakovanj in naših ciljev. Ko je prišlo do zamenjave sta Henrik in Uwe začela delati bolje in hitreje. Neverjetno je bilo, vsake vaje so prinesle eno ali dve novi pesmi. Kvaliteta materiala se je izboljšala.

MATJAŽ: V preteklosti ste imeli veliko sprememb v zasedbi. Kaj je bil vzrok za vse te spremembe, pomanjkanje motivacije, tehničnih sposobnosti?

LEIF: Mislim, da nihče ni odšel zaradi sposobnosti. Veliko je bilo verjetno povezano z motivacijo in načinom, kako se lotevamo glasbe. Veliko igramo v živo, veliko pričakujemo od sebe in z bandom smo pričeli, ko ni bil ravno najboljši čas za ta stil, zato smo nastopali zelo agresivno, imeli smo veliko koncertov, veliko delali v undergroundu. Nekateri prejšnji člani so si ustvarili družine in to je težko združiti z bandom. To je razlog za večino sprememb zasedbe v naši karieri. Začeli smo kot skupina petih glasbenikov v majhni vasici na severum Nemčije in se razšli zaradi študija, dela, osebnih razlogov, vendar so ostali tisti, ki so bili zelo ambiciozni in motivirani. Sporočilo Dew-Scented je bilo vedno močnejše, imeli smo srečo in vsak album je bil korak naprej. Poleg tega, da so spremembe zasedbe dolgočasne in ljudi zmedejo, je bilo to za band osvežujoče in zdravo, čeprav obžalujem izgubo nekaterih prijateljev in glasbenikov. Sedanji status zasedbe je pravi, bsi smo motivirani, radi delamo in želimo nadaljevati toliko časa dokler nam bo to v veselje.

MATJAŽ: Člani banda sedaj živite zelo razkropljeno po Nemčiji. S tem nimate torej sedaj nobenih težav?

LEIF: Moramo biti bolj organizirani, ni več tako spontano. Že nekaj let ni bilo situacije, da bi sedeli skupaj, gledali televizijo in nato šli na vaje, to se ni dogajalo. Bolj se osredotočamo na delo, ko se dobimo mora to biti produktiven čas. Dobimo se za pisanje pesmi, vaje, set liste za turneje in podobno. Prostor za vaje je na geografski sredini, ker smo edino tako lahko nadaljevali z bandom.

MATJAŽ: Potem ko ste posneli priredbe thrash metal bandov, Overkill, Slayer, ste sedaj šli v bolj punk vode z Zeke.

LEIF: Ta band in pesem sta nam všeč in hoteli smo poizkusiti. Poslušali smo njihove albume, LP-je in si rekli, da bi morda morali poskusiti z njihovo priredbo. Za bonus na prejšnjem albumu smo posneli priredbo Turbonegro, 1999 pa Discharge, tako da nam punk in HC nista tuja in včasih je boljše prirediti nekaj drugačnega od lastne glasbe. Namesto za bonus pa smo to uvrstili kar na album, skupaj smo imeli štirinajst pesmi, tako da smo dve naši pustili za ameriško in japonsko bonus izdajo. Drugače bi bil album predolg, če imaš štestdeset minut ekstremne glasbe, na določeni točki nekaterih pesmi ne ceniš več. Zadovoljni smo bili s količino materiala in ga poskušali smiselno razporediti.

MATJAŽ: Naslov se začne z I. Sedaj ste se odločili za Issue VI. Issue bi lahko uporabili tudi za naslednje albuma, zakaj sedaj?

LEIF: Pri besedi issue je dvojni pomen. Lahko pomeni dodatno število, hkrati pa lahko pomeni problem ali konflikt. Ima močan negativen pomen in v tem primeru se povezuje z Dew-Scented. Ker je to naš šesti album je v tem nekaj simbolike, povezuje se z naslovnico, kjer vidiš vse te roke, ki visijo s stropa, kot v mesnici. Šesta roka ima na sebi tattoo v obliki kode izdelka, navezuje se na naslov oziroma teme besedil. Naslov je bil Florianova ideja in menimo, da si ga lahko zapomniš. Nekateri ljudje so nas spoznali šele z albumom Inwards in mislijo, da je to naš tretji. Tako da jih lahko opomnimo, da obstajamo že malo dalj.

MATJAŽ: Lahko poveš kaj o besedilih?

LEIF: Imajo različne perspektive. To ni konceptualen album, kjer je vse povezano, definitivno pa jih združuje agresivnost, negativna čustva, ki obkrožajo mene, družbo, življenje vsakega. Kot kratke zle zgodbe o vsakdanjih problemih. Lahko rečem, da so na nek način protestne pesmi, he, he.

MATJAŽ: So se besedila sedaj kaj spremenila od vaših začetkov?

LEIF: Seveda. Ena velika razlika je, da so zdaj bolj neposredna in bolj impulzivna. Na začetku sem poskušal pisati težje, bolj v smislu poezije, skrite pomene. Mogoče mi je bilo to kul v najstniških letih, ko smo začeli, vendar je sporočilo lažje razumljivo in bolj intenzivno, če pišeš neposredno iz glave. Ko imam slab dan in me glasba inspirira za besedilo, včasih traja le nekaj minut, da napišem glavne točke in se znebim strupa, ki je takrat v meni.

MATJAŽ: Igrate veliko koncertov z metalcore bandi. Ti je všeč to metalcore gibanje, ki se dviga sedaj?

LEIF: Ja, všeč mi je agresivnost, ki jo sproščajo nekateri bandi. To je nekaj svežega za konzervativno metal sceno. Veliko je bandov, ki so ok, na primer Heaven Shall Burn, Lamb Of God, Shadows Fall ali Killswith Engage, izdali so dobre moderne plošče, ki so dobro odigrane in sporducirane. Všeč mi je tudi pozitiven odnos the scene. Veliko ljudi se ukvarja z realnimi zadevami našega časa in z drugega zornega kota. Nikoli mi ni bila všeč satanistična ali zla tematika v black ali death metalu, všeč so mi zgodnji death in black metal bandi, celo nekaj novih izdaj, vendar se težko najdem v imgainaciji in nastopu nekaterih od teh bandov ter njihovih besedilih. Mislim, da ima hard in metalcore gibanje drugačen značaj, čutim se bližje temu. Smo tudi dobri prijatelji z veliko bandi teh stilov, nekateri niso tako zelo drugačni od nas. Mogoče se jih označuje za metalcore nas pa za thrash, včasih pa ni veliko glasbenih razlik. Morda le v koreninah.

MATJAŽ: Poleg tega mislim, da založbe predstavljajo bande kot metalcore, ker je to sedaj popularno, v resnici pa ne gre ravno za metalcore bande.

LEIF: S tabo bi se strinjal. To je zelo tipično in to se dogaja tudi pri revijah. Lahko nas označiš za death, thrash, ekstremni metalcore ali karkoli, osebno mi je vseeno, dokler je nekomu všeč naša glasba in nas posluša. Ni važno poimenovanje. Prednost pa je, da vse to zbližuje scene, da bandi s hardcore izvorom igrajo ekstremni metal. Združujejo oba svetova, ki sta bila vedno dobre kvalitete, iz nekega razloga pa se je bilo vedno treba odločati, ali sem metal ali hardcore fan, kar je bedarija. Pomembna bi morala biti kvaliteta, poslušati pa moraš tisto, kar ti je všeč.

MATJAŽ: Poleg tega igrate tudi na dobrodelnih koncertih, kot recimo Metal gegen Krebs.

LEIF: Kolikor nam uspe. Če ima organizator dober razlog, bomo definitivno poskušali priti. Bili so koncert s političnim ozadjem, etičnim ozadjem, na primer za pravice živali. Poskušamo sodelovati čimbolj, vendar se mi zdi, da ne odigramo veliko takih koncertov.

MATJAŽ: No, ne ravno veliko, kakšnega na leto pa že.

LEIF: Kolikor jih lahko. Za pravi namen bi šli tudi na turnejo, s tem nimam problemov. Mislim da morajo ljudje razumeti, da je to scena in ne samo glasbo, gre za določen odnos do življenja, je več kot glasba sama. Moraš se zavedati tudi drugih vidikov.

MATJAŽ: Kako se počutiš na odru, če ni pravega odziva s strani publike?

LEIF: Včasih se to zgodi in mogoče je to naša napaka ali pa le slab dan, he, he. Gotovo bolj uživamo, kadar se občinstvo in band zlijeta v eno, ko je intenzivno, teče pot in se dogaja prijateljsko nasilje. To te spodbuja še k boljšemu nastopi. So tudi bedni nastopi, ko ti ni jasno, kaj je šlo narobe. To je pač del procesa, ne more biti vedno popolno, ker bi bil to potem standard. Slab nastop te prisili, da si naslednji dan boljši, to je dobro.

MATJAŽ: Videl sem že obe vrsti koncerta, z odlično energijo in takšnega, kjer so ljudje le stali in gledali.

LEIF: Kje je bilo to?

MATJAŽ: Metalfest Vienna 2002.

LEIF: Ja, to se je zgodilo, ker smo igrali tako zgodaj in ljudje so imeli piknik, he, he.

MATJAŽ: Za vami so nastopali Edguy in tvoje besede ob odhodu iz odra so bile: »Viel Spass mit Edguy«.

LEIF: Točno ja. In resno sem mislil, ker so bili fantje iz Edguy tako prijazni, da so me pripeljali na festival. Dobro jih poznam, njihov bobnar živi tukaj blizu. Nisem nujno njihov fan, ampak to kar delajo je dobro. To je bilo bolj kot šala, ker je bilo v občinstvu veliko heavy metal fanov.

MATJAŽ: Sem pa mislil, da so bile tvoje besede mišljeno bolj sarkastično.

LEIF: V vsem kar počnemo je malo sarkazma, he, he. Spomnim se koncerta v Budimpešti, kjer smo igrali kot predskupina Manowar in 90% publike je nosilo njihove majice. Po eni strani nismo bili ravno prava predskupina, po drugi pa je bilo kul igrati pred Manowar fani. Vedno se potrudimo, vendar moraš včasih uvideti, da ljudje niso prišli poslušat tebe ampak iz drugih razlogov in tega ne vzeti resno ampak s humorjem.

MATJAŽ: Kakšne spomine imaš na vaš prvi slovenski nastop na Metal Campu?

LEIF: V bistvu je bil zelo dober, vendar tudi zelo deževen, he, he. Všeč mi je kraj, upam, da spet pridemo. Razen vremena je bilo vse ok.

MATJAŽ: Se obeta kakšna turneja?

LEIF: Kar nekaj. Prvi cilj je Japonska, tja gremo čez dva tedna skupaj s High On Fire in Misery Signals. Potem bomo imeli nekaj koncertov ob izidu in festivalskih nastopov. Jeseni nas čaka evropska turneja. Radi bi turnejo z dobrimi bandi, ne le enim močnim. Želimo igrati pred čimveč ljudmi in v čimveč državah. Novembra gremo v ZDA, od obale do obale, kar bo super.

MATJAŽ: Kako je kaj na Japonskem za Dew-Scented? Vaša glasba ni ravno nekaj, kar bi tam na veliko poslušali.

LEIF: Ne, ni ravno »japonsko«, vem, kaj misliš. Tam smo bili leta 2001 z Defleshed, ki tudi niso ravno po japonskem okusu. Vendar je bilo super, v primerjavi z melodičnimi bandi, ki so tam popularni je bolj underground, ki pa ima dobro bazo fanov ekstremne glasbe, tam imamo dobro založbo. Koncertov se veselimo, atmosfera je drugačna, prav tako publika, še vedno pa je zelo intenzivno. Da se primerjati z Evropo.

MATJAŽ: Za konec lahko še kaj sporočiš vašim fanom tukaj.

LEIF: Najlepša hvala za topel sprejem na festivalu in upam, da se bomo lahko oddolžili s kakšnim koncertom. Poslušajte album, mogoče vam bo všeč, mogoče ne, ne bom ga prodajal nikomur, he, he. Hvala, ker podpirate ekstremni thrash, ki ga igramo, se vidimo kmalu.