DAVORIN: Kako si?

PAUL: V redu.

DAVORIN: In turneja do sedaj? So kakšni problemi?

PAUL: Problemov kot takšnih ravno nismo imeli. No, nek velik ruski koncert smo morali odpovedati. Imeli smo težave na meji (koncert v Minsku, 20. aprila, op.p.). Tam so nas zadržali za pet ur in ko so nas končno spustili naprej, so zadržali opremo ... in to za kakšnih osem ur. Ko smo končno prišli na kraj koncerta smo ugotovili, da bi po postavljanju opreme imeli le kakšnih deset minut časa za koncert. Žal je to ena izmed tistih stvari, pri katerih ne moreš narediti nič.

DAVORIN: Da, takšne stvari se dogajajo. Na zadnjem Cradle of Filth albumu Godspeed On The Devil's Thunder lahko ob natančnem branju osebo Gilles de Rais-a vidimo tudi kot metaforo za zlorabo moči in vpliva dandanes. Ali drugače: je koncept albuma primerno zgodovinski ali metaforičen?

PAUL: Ne, preveč se spuščaš v podrobnosti. Veliko, veliko preveč. (smeh) Mislim … na poseben način govori o tipu samem. Albuma nismo hoteli spremeniti v učno uro zgodovine, ampak smo naredili neke vrste temačno pravljico. Na albumu je tako veliko zgodovinskih dejstev kot tudi fikcije; bilo bi dolgočasno, če bi tekst bil kot: »Takrat je storil to in takrat ono.« Bilo bi grozno.

DAVORIN: Podobna tehnika kot ste jo uporabili na Cruelty And The Beast?

PAUL: Točno.

DAVORIN: Kaj se je zgodilo z vampirsko erotiko? Je izginila?

PAUL: Da, popolnoma. Odrasli smo. (smeh)

DAVORIN: Začeli ste kot death metal, ki se je hitro spreobrnil v black metal. Ali še vedno slediš današnjemu death in black metalu?

PAUL: Ne. Sploh ne. Ko sem bil star kakšnih devetnajst let, sem bil popolnoma v death metalu. Bili so dobri časi; razvijal sem tehniko igranja. Pozneje je bil black metal. Emperor, Burzum, takšne stvari. Če zdaj poslušam black metal, poslušam stvari, ki sem jih vrtel, ko sem bil mlajši. Danes nič več ne pride do mene. No … obstaja nemški band … Secrets Of The Moon. To je dobra glasba. Rad poslušam melodijo; zato sem tudi velik oboževalec Satyricon. Ni mi všeč ves ta »faktor hrupa«. Menim, da še vedno lahko delaš dobro ekstremno glasbo, ne da bi jo pohitril na miljone milj na uro.

DAVORIN: Ste bili na prvem albumu Principle Of Evil Made Flesh navdahnjeni od norveškega black metala, ali je bilo vse bolj spontano?

PAUL: Zanimivo, da omenjaš to. Pravzaprav smo se še pred Principle Of Evil Made Flesh želeli nasloniti na vso Norveško dogajanje, a so nam enostavno rekli naj odjebemo v stilu: »Niste norvežani, ne veste tega in onega itd.« Nakar smo se odločili, da bomo še mi odjebali njih in delali svojo stvar. In ta stvar je pozneje zazvenela angleško in to je postalo Principle Of Evil Made Flesh.

DAVORIN: Ki je čudovit album. Na vaši zadnji izdaji je komad Midnight Shadows Crawl To Darken Counsel With Life. Ta močno spominja na epske skladbe …

PAUL: Točno vem, kaj boš rekel.

DAVORIN: … kakršne ste delali v preteklosti. Spominja recimo na Queen Of Winter Throned. Je do tega prišlo spontano?

PAUL: Na nek način. Imel sem ogromno riffov, ki sem jih hotel sestaviti skupaj.

DAVORIN: Skladba zares izstopa.

PAUL: Da. Ne zvenimo sicer več tako kot smo včasih. Želel sem napisati komad, ki strukturno ne bi bil »pesem«. Nisem hotel komada tipa kitica – refren – kitica – refren. In to sem hotel storiti točno s tem komadom. Vesel sem, da se je tako dobro izšlo. Pričel sem s pisanjem materiala za drugi album … za novi album in zaenkrat vse zveni bolj v tej smeri. Manj formalno, več atmosfere.

DAVORIN: Nekje sem prebral, da si v preteklosti treniral borilne veščine. Se še vedno ukvarjaš s tem?

PAUL: Trenutno sem zelo zaposlen in nisem vadil že kakšnih osem mesecev. Ampak bom spet pričel, ko bom našel nekaj časa zase. Treniram že od svojega šestega leta in tega ne moreš kar tako izgubiti.

DAVORIN: Katere discipline treniraš?

PAUL: Začel sem s wado-ryu karatejem in ostal pri tem kakšnih deset let. Potem je bil športni karate, v katerem je bilo ogromno tekmovalnosti in konkurence. Navsezadnje sem pristal v veščini imenovani Yoseikan budo (sl. Josejkan budo), ki je v osnovi shotokan (sl. Šotokan) pomešan z aikidom, judom in jujitsom ... vključuje veliko borbe na tleh. Na točki, ko sem zaključil s tekmovanji, so vsi delčki sestavljanke začeli padati na svoja mesta in spoznal sem ... Zdaj ne treniram več toliko kot sem včasih, ko sem mislil, da moram biti v popolni kondiciji. To je popolno sranje. Ko se borim, zdaj ne udarim nič močneje, kot takole (res nežno sune z roko v svoje koleno), saj mi ni treba. Ni potrebe po vlaganju neumne količine energije v to, če le imaš natrenirano mehaniko in gibanje in če si sposoben ustvariti dovolj moči s tal. Ta stvar se je zame perfektno izšla.

DAVORIN: Je turnejsko življenje zahtevalo davek na tvojem privatnem življenju? Imaš družino doma?

PAUL: Zdaj sem ločen, tako da … Ja, je vplivalo. Ločen sem že eno leto. Zdaj imam punco in ona popolnoma razume … ima svoje življenje. Ona me podpira in jaz njo. Čudovito je. Toda, da – v preteklosti je vplivalo. Močno. Danes drugače gledam na te stvari. Včasih sem vložil toliko truda v skupino, da me je stalo vsega … vse to kar se je zgodilo z mojim zakonom. Učimo se iz napak in moje sedanje razmerje je na prvem mestu. Ne da se ne trudim za skupino, a dopuščam si čas za oboje.

DAVORIN: Ena izmed stvari, ki so me vedno begale pri Cradle Of Filth, je sledeča: kdo je Soror Ionesco, ki je citiran v knjižici EP-ja Vempire. Kakršnokoli raziskovanje o tej »osebi« ni obrodilo niti najmanjšega sadu.

PAUL: Pojma nimam o čem govoriš (smeh). Kolikor je meni znano je človek lahko tudi izmišljen.

DAVORIN: Nazaj k ustvarjanju: Kaj je tvoj izvor inspiracije? Tvoj vodnjak iz katerega piješ in črpaš ideje?

PAUL: Po pravici povedano, ne vem. Ne poslušam druge glasbe. No, v bistvu jo, ampak ne poslušam glasbe, ki je žanrsko in scensko blizu naši. Ne želim, da zvenimo kot vsi ostali. Ko igram kitaro, se ne poigravam z lestvicami in akordi in ne sledim kakršnim koli pravilom. Igram, kar se mi zdi dobro. Ko pričenjam graditi strukture, ki bodo pozneje postale skladbe, te posnetke pošljem Marku, klaviaturistu, ki je praktično skupaj z mano »mož za zaveso«. Pošiljava si material, poizkušava narediti eno stvar bolj bolno od druge in spreminjava svoj del vložka v strukturo glede na to, kar je naredil drugi. Nekako se odbijava drug od drugega, dokler ne dobimo nečesa končnega.

DAVORIN: Kako je z besedili pri Cradle of Filth? Piše Dani tekste vnaprej ali na podlago že napisane glasbe?

PAUL: Besedila temeljijo na glasbi. Najprej naredim glasbo in nato Dani napiše tekste.

DAVORIN: Sprašujem, ker so nekateri deli tekstov metrično zelo pravilni, drugi pa precej prosti po formi.

PAUL: No, v devetih od desetih primerov me bo Dani poklical in me prosil, če lahko podaljšam ta in ta riff, ker ima neko idejo. In tako storim. Potem prosi, če lahko neko zadevo upočasnim in povežem dva riffa … Napišem nekaj pošasnejšega, naredim prehod za njegov del … Ampak ponavadi mu enostavno predstavim komade in on naredi svoje.

DAVORIN: Je tako že od začetka?

PAUL: Da, bolj ali manj.

DAVORIN: Kako si zadovoljen z reakcijo fanov na novi album?

PAUL: Takoj ko je album prišel ven je bilo čudno, ker so ljudje pričakovali nekaj podobnega kot Thornography. Prodaja je šla malo gor in se potem ustavila. Ko se je album malo zasidral, je prodaja spet narasla. Veliko se govori, veš … Nekateri menijo da je to najboljši album kar smo jih naredili, ampak na koncu dneva vse leži pri ljudeh, ki se (sami) odločajo. Veliko pa je tudi komentarjev v stilu: »Thornography je bil najboljši album, ker ste jih naredili …« Ampak enostavno ne moreš zadovoljiti vseh.

DAVORIN: Najlepša hvala za priložnost.

PAUL: Hvala tudi tebi!