TILEN: James, si zato, da sredi Nemčije poveva nekaj zanimivosti za naše bralce?
JAMES: Seveda, glede na to, da sem ti intervju obljubil že kar nekaj časa nazaj, imava zdaj končno čas, da se v miru usedeva in pogovoriva, he, he. Kar začni.

TILEN: Res je … Pa začniva. Se spomniš, kaj te je pri(po)tegnilo pri heavy metalu in zakaj oziroma kako si začel peti?
JAMES: Bil sem mlad. Metal sem poslušal od nekdaj, že od sredine sedemdesetih. Peti nisem začel do leta 1980, torej relativno pozno, imel sem 20 let. Bil sem čisto navaden mladenič, ki je poizkušal začeti z nečim živeti. Kot vajenec sem začel delati v odvetniški pisarni, a ta pot se je hitro končala. Kot otrok sem sicer vedno pel. Kot rečeno, 1980 sem naletel na »band«. Garažni band. British Steel je ravno prišel na police, Iron Maiden so izdali prvo ploščo, udaril je cel NWOBHM, začela se je revolucija, Dio se je pridružil Black Sabbath itd. Vse to me je navdahnilo in prijel sem za mikrofon. Bilo je čisto spontano. Mesec ali dva zatem sem se pridružil prej omenjeni ekipi in začeli smo igrati na privatnih metal žurkah in kleteh. Že takrat smo igrali He's a Woman, She's a Man itd.

TILEN: V osemdesetih ste Helstar posneli štiri klasične albume, res legendarne mojstrovine, ki so nadvse pristen prikaz tega, kako mora metal zveneti v svojem prvinskem bistvu. Prva LP-jka, Burning Star, je klasična heavy metal mojstrovina, medtem ko so Remnants Of War, A Distant Thunder in Nosferatu tehnične mojstrovine, obarvane thrashersko, napredne tako glasbeno kot lirično. Je bil to zavedni poizkus progresije ali naključje?
JAMES: Med ustvarjanjem prve plošče smo bili mlajši, sam nisem bil izkušen pevec, ostali so igrali odlično, ampak brez sto procentne lastne identitete, veliko je bilo zunanjih vplivov. Ko smo začeli napredovati pri svojih sposobnostih, smo bili zmožni ustvariti zahtevnejše kompozicije, kar je rezultiralo v daljših pesmih, boljših solažah in večjemu razponu vokala. Ko zdaj gledamo nazaj pravimo: Burning Star je naš AC/DC album, saj veš kaj mislim, he, he. Pri Remnants Of War smo bili v stanju vzleta, pri A Distant Thunder in Nosferatu pa smo že leteli. Torej, vse je bil rezulat naše osebne sposobnosti napredovanja, kar smo dosegli z veliko vaje in predanostjo.

TILEN: Ok. Kaj je bil tvoj največji navdih za ustvarjanje glasbe pred dvajsetimi, petindvajsetimi leti, kaj je zdaj?
JAMES: Imeli smo veliko upov. Res visokih. Verjeli smo, da smo sposobni postati naslednji Megadeth ali kak podoben band zgornjega kova. In bili smo zelo blizu, dejansko smo bili, ampak, saj veš, slab menedžment, slaba promocija, lažnivci, slabe turnejske možnosti, slabe odločitve založbe. Tolažim se s tem, da ima vse svoj razlog, mogoče sicer zdajle ne bi sedela tukaj in se pogovarjala. Današnje dni je največja inspiracija strast, preprosto strast do metala in vsega povezanega z njim, po drugi strani pa je to edina stvar, ki jo znam in to bom moral početi do konca življenja. Ne da se pritožujem ali karkoli, he, he. Naj grem nazaj v šolo in postanem odvetnik ali računovodja? Star bi bil osemdeset let in nihče me ne bi hotel zaposliti, ker bi prej umrl, he, he. Ujet sem v tem, to je vse kar me zanima in to bom počel do konca življenja.

TILEN: Prvo profesionalno pogodbo ste podpisali leta 1983. Kako je prišlo do podpisa pogodbe s Combat Records?
JAMES: Leta 1983 smo posneli demo Burning Star. Vse kar smo poznali je bil Dio, Iron Maiden, Scorpions, Judas Priest, Black Sabbath itd. Vse povprek so slišni vplivi. Demo je bil dejansko boljši od same plošče, čisto drugačna produkcija, bolj surova, pristna. Si ga slišal?

TILEN: Seveda.
JAMES: Potem veš, o čem govorim. Underground menjava posnetkov je bila izredno popularna, vsi so izmenjavali kasete. Ena izmed presnetih je po naključju pristala v rokah producenta ene izmed večjih založb, ki se je ravno v tistih mesecih začel povezovati z Johnnyem in Marsho Zazula in podobnimi ljudmi, ki so začeli ustanavljati »underground« nizko profitne metal založbe. V bistvu smo bili prvi band, ki je podpisal pogodbo s Combat Records. Mi smo ustvarili Combat. Sem videl kak cent od katerekoli plošče? Jebeno NE. Z velikim »J« in velikim »O«.

TILEN: Zakaj? So vam obljubili preveč? Kmalu ste nadaljevali k Metal Blade, Mike Faley je bil vaš menedžer, ko je odšel k Brianu Slagelu vas je potegnil s sabo. Kaj se je zgodilo?
JAMES: Hm, saj veš kakšna je stvar z založbami. Obljubijo ti vse, realna slika pa je precej drugačna. Sicer pa smo spet pri »tajmingu«. Če bi nas Slagel podpisal leta 1984, bi verjetno prišli precej daleč, v vsakem primeru bolj daleč kot smo. Tako pa smo podpisali, ko se je začel razvijati death metal, konec osemdesetih, klasični metal je bil v zatonu, v devedesetih pa se je obetala poguba. Z Distant Thunder so se res zelo potrudili in nas potisnili naprej, promocija je bila odlična, Nosferatu, ki je bil odlično zastavljen, tematsko in glasbeno pa le-te ni bil deležen v taki meri. Mislim, da so že takrat predvideli propad in si rekli: zakaj bi vlagali v band, ki nam ne bo prinesel denarja. Moraš vedeti, da ti ljudje poznajo svoj posel, prodajanje plošč je njihovo življenje. Seveda ti tega ne bodo povedali, smejali se ti bodo v obraz in obljubljali nemogoče. Kar se tiče Faleyja: bili smo si tako blizu, da smo ga klicali »fotr«. Spali smo v njegovi hiši, »pazil« je na nas. Kasneje se je izkazal za skorumpiranega bebca, ki mu je denar stopil v glavo, pozabil je na nas, bil je celo čas, ko se tip ni javljal po več mesecev. Prevzel je Cannibal Corpse in se strmo vzpel. Tipično oportunistično obnašanje.

TILEN: Na Distant Thunder turneji ste prvič obiskali Evropo, v podporo Yngwieju Malmsteenu. Se spomniš te turneje?
JAMES: Seveda. Yngwie je bil totalni bedak, osebno ga nismo videli niti enkrat na celi turneji, vseskozi se je držal zase, bedak. Joe Lynn Turner, pevec, je bil faca. Je Teksačan, imeli smo veliko skupnega, vseskozi smo bili naokrog, popivali, žurali. Vsi koncert so bili razprodani, velika produkcija, velik oder, velika priložnost za nas, iz katere pa na žalost nismo potegnili kar bi lahko.

TILEN: Kako osebno definiraš vašo zvrst?
JAMES: Power/thrash. Nočemo pa se omejevati. Veliko je ostalih vplivov, predvsem na predlanski King Of Hell in na letošnji najnovejši plošči, Glory Of Chaos.

TILEN: Do nove plošče bova prišla čez vprašanje ali dva. Sicer pa … Kaj te je gnalo skozi devetdeseta?
JAMES: Celo življenje sem vložil v glasbo, devetdeseta so me demotivirala. Začel sem delati, še vedno pa sem srečo poizkušal v nekaj drugih bandih, s Helstar smo posneli le eno ploščo (Multiples Of Black, 1995, op.av). Do 1996 smo bili sicer aktivni z vsaj dvema vajama na mesec. Vse je postalo manjše. Dobršen del življenja je ta čas že šel mimo mene. Skušal sem nekako preživeti. Preselil sem se v Kalifornijo, ustanovili smo Destiny's End, posneli smo dve plošči, veliko sem vložil v band in pričakoval mnogo, kar se spet ni zgodilo. Igral sem s Seven Witches, Vicious Rumors, Killing Machine, Distant Thunder itd. 2004 sem igral s Flotsam And Jetsam, mimogrede: zdaj me v svoje vrste vabijo legendarni Malice, za njihov Keep It True nastop naslednje leto. Premalo so heavy, ponudbo bom sprejel, če bodo hoteli igrati hitreje in bolj udarno, he, he.

TILEN: Kako je prišlo do reuniona leta 2001?
JAMES: Organizatorska ekipa Bang Your Head je hotela reunion klasične 80's skupine, hoteli so Helstar. Zelo so bili spoštljivi do nas, imena Helstar in naše zapuščine, to mi je dalo ponovnega zagona. Skozi kariero sem spoznal veliko odličnih glasbenikov, sicer sem z Larryem bil v kontaktu, ampak na koncu je bila stvar taka, da sem odšel igrati na festival kot edini originalni član, s Helstar »best of« setom. Bilo je odlično. Reunion z ostalimi člani pa se je zgodil leta 2006, na dvajseto obletnico Remnants Of War zasedbe, bil je ideja promotorja iz San Antonia, ujeli smo se odlično in se odločili nadaljevati.

TILEN: Odlično. Torej, nova plošča, Glory Of Chaos. Prihaja kmalu, kaj mi lahko poveš o njej? Sicer sem na internetu že zasledil nekaj komadov, komentarji pa so si izredno različni…
JAMES: Kar trenutno videvam na netu je isto, kot ponavadi, ko izdamo album. Najbolj zvesti oboževalci pravijo, da je to najboljše, kar smo kadarkoli naredili, ker hočejo rasti z bandom in so mu zvesti itd. Ko smo izdali King Of Hell smo se zbali, da tega nikoli ne bomo mogli preseči. Nato pa smo pred nekaj meseci posneli Glory Of Chaos. Nekateri fani pravijo, »da je zelo heavy, zelo thrash, zelo neobičajen, nevem kaj naj si mislim o njem, velikokrat ga moram še poslušati, ampak vem, da mi je všeč …«

TILEN: Tudi sam sem eden izmed njih …
JAMES: O tem govorim … Kar smo res poizkušali narediti je to, da končno izskočimo iz škatle, da razbijemo lupino, v kateri smo bili ujeti skoraj trideset let. Zdaj bomo dosegli večjo poslušalstvo, obzorja se bodo razširila. Vsakemu Testament, Exodus, Iron Maiden, dobremu death metal fanu bo album všeč, zagotavljam ti. Je izredno celovit in sestavljen iz vseh vetrov. Pridobili bomo več kot prej. Mogoče bomo izgubili nekaj odstotkov fanov, ki so ujeti v letu 1985 z isto jakno, istimi našitki in istim razmišljanjem in pravijo: »Hočem slišati Burning Star, igrajte celo in za vedno vas bomo imeli najrajši«. Že res, ampak … stari, to je bilo sedemindvajset let nazaj, mi ne razmišljamo tako. Cilj, ki ga vidimo je dobiti čim več novih fanov, doseči mnogo novih poslušalcev in vseeno obdržati bazo starih, ki jih bomo prepričali, da nismo nikamor odšli, da so to dobri stari Helstar, z vsemi svojimi glavnimi zaščitnimi karakteristikami. Če vse skupaj postavimo v odstotke: izgubili bomo mogoče 5 odstotkov fanov, ostalih 95 pa bo reklo: »Ostanimo z njimi, ponosni smo na njih, vedno se trudijo ponuditi več«. Če ne dobimo priložnosti razširiti se in napredovati, potem vse skupaj nima smisla. To je trenutno naše sporočilo.

TILEN: Kako si zadovoljen z AFM Records, vašo trenutno založbo?
JAMES: Pa smo spet tam, he, he, z novo založbo. Obravnavajo nas bolje kot kdorkoli prej, ja. Nas obravnavajo, kot bi želeli? Ne. Ampak, zavedam se, da nisem Udo, nisem Fear Factory. Vsaka založba ima svoje prioritete, svoje »prinašalce glavnega denarja«. Mislim, da smo nekje v sredini te zgradbe, cela situacija se konec koncev izboljšuje, bi lahko rekel.

TILEN: Kateri Helstar album bi poslal v metal vice oziroma pekel, če bi lahko izbral samo enega, torej tistega, ki vas najbolje predstavlja?
JAMES: Zdaj, ko smo posneli Glory Of Chaos, bi definitivno vzel tega. Mislim, pa, da bi sicer vzel prejšnjega, The King Of Hell, ki je verjetno moj najljubši. Ta album je dokazal, da nismo nikamor odšli, še vedno smo tu, še vedno smo metal kot kadarkoli prej, še vedno smo sposobni igrati s komerkoli, kjerkoli. Pozabiti pa ne smemo na Remnants Of War za katerega mislim, da ga je veliko ljudi spregledalo. To je bil res odličen album, ki je pokazal, v katero smer gre band, kam hočemo peljati naš ameriški power metal. Če bi izdali Burning Star, Remnants Of War, The King Of Hell in nato Glory Of Chaos v zaporedju, potem bi to bila res prefektna progresija. Ko smo posneli A Distant Thunder in Nosferatu sta bila tako neoklasična, zahtevna, da smo mogoče ravno zato izgubili nekaj fanov. Zadnja dva nista tako komplicirana, a še vedno ohranjata toliko kompleksnosti, da ne moremo reči, da sta enostavna za »prebaviti«. Sta veliko bolj udarna in agresivna.

TILEN: Zadnji album, ki si ga poslušal je …
JAMES: Kompilacijo MetalSteel posnetkov s Taste The Sin in Bad In Bed.

TILEN: Tvoja najslabša razvada …
JAMES: Lepa dekleta … He, he, ne, če moram resno odgovoriti, bi to bilo pitje.

TILEN: Si kdaj zabredel v pretirano pitje ali droge?
JAMES: V bistvu ja, ampak na srečo sem pravočasno prekinil. Ravnokar poizkušam prenehati, pred koncertom spijem le kozarec ali dva šampanjca. Droge? Trde nikoli, kokain pa je v Teksasu tako vsakodnevna stvar, da je dojeta isto, kot če si prižgeš cigareto ali spiješ pivo. Poglej Georgea Busha, misliš, da je bil od zraka zadet pri svojih govorih, he, he? Včasih sem dobival velike količine že v zameno za Helstar majice ali plošče, trave sem predvsem v osemdesetih pokadil velike količine, seveda sem prenehal.

TILEN: Najštevilčnejša publika v karieri?
JAMES: Bang Your Head in Wacken.

TILEN: Kaj najbolj obžaluješ?
JAMES: To da nisem dokončal odvetniške poti in se nato priključil glasbenemu biznisu. Potem bi jaz jebal njih, ne oni mene, he, he.

TILEN: Na kateri dosežek si najbolj ponosen?
JAMES: To mora biti dan, ko sem s Klausom Meinejem odpel »He's a Woman, She's a Man« na Bang Your Head festivalu.

TILEN: Kako si želiš, da bi se te ljudje spominjali?
JAMES: Kot borca, od sebe sem dal vse, vseskozi. Vedno sem bil zvest sebi in svojemu delu in to je po moje to … Bil sem smešen tip, he, he.

TILEN: Kakšno sporočilo za oboževalce v Sloveniji?
JAMES: Slovenija je moj drugi dom. Ne morem se spomniti države, ki bi me kdajkoli imela vsaj pol toliko rada kot me imate Slovenci. Zatorej, najlepša hvala in se vidimo decembra, ko vas bomo s Helstar ponovno obiskali. V Kranju lani je bilo noro, upam, da bo tokrat še bolj!