Ponovno sem izkoristil priložnost, da se pogovorim s Sokijem. Tokrat najin pogovor ni potekal tako zelo osredotočeno kot prejšnjič, saj nisva imela neke prave rdeče niti. Temu primerno sva se lahko pogovorila o vseh mogočih aktualnih in zastarelih zadevah, ki se tičejo vseh aktualnih in nekdanjih bandov, katerih član je oziroma je bil. Poleg tega sva se vrnila daleč v preteklost, ko je sam »zavohal kri« in se mu je življenje za vedno spremenilo.
DEJAN: Lani proti koncu leta sva se že pogovarjala. Takrat sva se med pogovorom osredotočila na tvojo dobrodelnost, s katero širiš glasbo med otroci in zaradi katere si si zaslužil prostor med našimi Snovalci. Tokrat pa je v ospredju tvoje glasbeno ustvarjanje. Lahko našteješ svoje aktivne bande?
SOKI: Če jih moram samo našteti, po temres ni to tak problem, hehe. Elvis Jackson je definitivno moj prvi band. Za dušo, srce in telo smo se našli dečki, ki igramo 70s, 80s, in 90s rock priredbe in še kam vskočim kdaj kaj zabobnat. Malo sem se umiril, včasih sem imel precej bandov.
DEJAN: Primarno torej nisi dejaven v metalskem bandu. Pa lahko vseeno opišeš, kako si začel pisati skupno zgodbo z Elvis Jackson?
SOKI: Ne morem verjeti, da sem dobil članstvo v Elvisih maja leta 2007. Od tega je že 15 let. Bilo je »neenostavno«. Izvedel sem za avdicijo, se prijavil, raztural in bil sprejet. Čeprav imam filing, da sem v metalskem bandu.
DEJAN: Zakaj tako meniš?
SOKI: Saj pa so Elvisi v bistvu punk-rock-ska-pop-reggae-metal band. To pomeni, da naša glasba zadovolji vsakega poslušalca, ki premore več kot »dunajskega in pomfri«. Se pravi tako tiste, ki samo radi stojijo in poslušajo, kot tudi tiste, ki radi skačejo z odra. Isto velja zame. V band sem prinesel dvojni bas boben in vse stile tolčem kot en norc. Kot bi rekel Buda: »To je lubejzen«.
DEJAN: Nisi pa edini metalec v bandu, kajne?
SOKI: Nisem, takoj za mano je kitarist Berto. No, v bistvu pred mano, hehe.
DEJAN: To metalsko strast lahko že več let spremljamo tudi v živo, ko publiki privoščite krajše izseke komadov od Slayer. Se torej zavedate, da imate tudi dosti metalcev med svojo publiko?
SOKI: Če se to zavedamo? Seveda se, kajti imamo ljubitelje resnično različnih glasbenih stilov. Imamo tudi takšne, ki nergajo, ko žagamo. Saj veš, take, ki čakajo cel večer na I believe in love ali This time, in take, ki celo uro čakajo na to minuto Slayerjev. Takrat razmigajo svoje vratove ali grejo v »wall of death«, hehe. Zanimivo.
DEJAN: Ne glede na to, da Elvis Jackson niste metal band, pa si v preteklosti zagotovo imel večkrat možnost, da si stal na istem odru kot kakšen večji metal band?
SOKI: Nemalokrat. V Evropi smo velikokrat igrali z bandi, kot so Soulfly, Faith No More, Anthrax, Motörhead, Sepultura itd.
DEJAN: Bi lahko izdal kakšno zgodbo iz zakulisja?
SOKI: Nekaterih se spomnim, nekaterih se ne spomnim. Bi pa vam povedal tisto, ki se je ne spomnim, ker je bila najboljša. Samo se ne spomnim. Žal, hehe.
DEJAN: Pred intervjujem si mi tudi pripovedoval, kako si se spoznal z Andreasom Kisserjem. Bi želel zgodbo povedati še enkrat?
SOKI: Zgodba je precej osebna, zato jo bom zelo površno predstavil. Seveda je zame bil to šok, ko sem izvedel, da je njegova mama po rodu Mariborčanka in preko bobnov sem spoznal njegovo družino, ki me je pripeljala do Andreasa in Sepulture.
DEJAN: Katera večja imena metal scene so še na tvojem seznamu znancev ali prijateljev? Kako ste se spoznali?
SOKI: Če dovoliš, bi obdržal to zase oziroma ti lahko povem ob kavi, ne bi pa javno o tem. Spoznali smo se v naši glasbeni zgodbi. Bodisi koncerti, sodelovanja ali preko »fukjeno hudih« naključij.
DEJAN: Kako pa se je sploh pri tebi vse skupaj začelo? Si takoj kot otrok ali najstnik padel v metal ali se je vse skupaj razvijalo?
SOKI: Saj poznaš to. Najprej ni bilo nič in potem se zgodi ta »Big Bang« in prijel sem v roke palice. Vžigalna vrvica je bil film Terminator 2 iz leta 1991. Z osnovno šolo smo šli v kino in pred filmom so zavrteli soundtrack You Could Be Mine od Guns N' Roses. Pet sekund bobnarskega uvoda je bil moj usodni dan.
DEJAN: Kdaj se je v tebi rodila želja po igranju instrumenta?
SOKI: Če nadaljujem odgovor prejšnjega vprašanja, je bilo prav to rojstvo želje, da bi tolkel po bobnih kot takrat moj prvi idol Matt Sorum.
DEJAN: Torej že od vsega začetka igraš bobne?
SOKI: Kaj je zate začetek? Torej ja, hehe. Moj začetek je 1991 in do danes, ko je minilo že trideset let. In gremo naprej!
DEJAN: Kot pevec se nikoli nisi poskusil?
SOKI: Nisem nikoli imel te samozavesti, da bi pel, in v tem se nisem dobro počutil. Sem se pa dobro počutil v »grovljanju«. To pa ni problem. Daj mi dva pira in se derimo: »RoooootS, Bloooody Roooots«, hehe.
DEJAN: Si se pa nedavno poskusil tudi kot producent. Bi o tem povedal kaj več?
SOKI: To je pa ful fajn. To delo mi je bilo vedno zanimivo. V času korone, ko so nam vzeli odre in delo, sem prejel možnost producirati, ki sem jo takoj zagrabil. Ful uživam. Skupina Viperstone je prva skupina, ki sem ji produciral ploščo z naslovom Planet Paranoia. Ta moment pa produciram ploščo skupini Yu Generacija. Proti koncu leta bom ponovno produciral ploščo skupine Viperstone.
DEJAN: Torej boš tudi v prihodnje ostal v tem?
SOKI: Seveda, gremo dalje. Zelo sem zadovoljen z izdelki in tudi bandi, zato pa me vse bolj vohajo, preden me pojejo, hehe. Hec.
DEJAN: Kako pa kaj kaže s tvojimi drugimi bandi? Bil si član Cowboys From Hell, Black Diamond, Radio Storm in Not'n'vun. Predvidevam, da si te zasedbe zapustil zaradi pomanjkanja časa?
SOKI: Nikakor zaradi pomanjkanja časa. Par let nazaj sem doživel kolaps, se zgrudil in pristal v bolnišnici. Vzrok je bila pregorelost. Žal sem se moral ustaviti in prekiniti. Potreboval sem skoraj dve leti, da sem se kolikor toliko fizično postavil nazaj. Govorim predvsem za bobnanje, saj so mi noge povsem odpovedale. Še zmeraj sem na vezi z vsemi temi bandi.
DEJAN: Kaj pa delate z The Rocktors?
SOKI: Z Rocktors uživamo v rock priredbah bandov, s katerimi smo odraščali. Bliža se nekaj nastopov in veselim se jih.
DEJAN: Pa te mika, da bi imel svoj metal band, kjer bi tudi na odru konkretno žagali?
SOKI: Ta moment si želim, da bi zaigral s svojimi bandi iz preteklosti kot gost. Zakaj? Ker so bili del mojega življenja, garanja in uživanja.
DEJAN: Če pa bi imel metal band, kateri žanr bi preigravali?
SOKI: Ful imam rad thrash metal. Rad imam power riffs, headbanging grooves and no fu*king ballads, hehe.
DEJAN: Glede na to, da je »korona mimo«, se zagotovo že veseliš koncertiranja. Kdaj imaš prvi špil?
SOKI: Prvega aprila. Ni šala. Ortofest, hehe. Vabljeni in vabljeni tudi na ostale koncerte. A je korone in te tiranije konec? A je res? »Talk to my hand and read between the lines.«
DEJAN: Katerega nastopa v letošnjem letu se najbolj veseliš in zakaj?
SOKI: Ja, čisto vseh, no. Nič podrobneje me ne zanima. Zanima me svoboda in da lahko svojo jezo sprostim na bobnih, jih nabutam do zlomljenih palic in krvavih žuljev.
DEJAN: Bi za konec želel še kaj izpostaviti?
SOKI: Ne vem, ali ima smisel. Vse modrosti, ki jih kdaj izrečemo, gredo pri enem ušesu not in pri drugem ven. Lahko pa poskusim, beseda je totalen »kojn«. Ne rabite drugih, da vas vodijo, to zmorete sami, če pa ne, pa se fuknite dol iz osmega štoka in boste vsaj po metalsko zaključili. Srečno!
