Black Camo

9. 9. 2025

Spraševal:Dejan Klančič
Odgovarjal: ILLIA
Black Camo

Black Camo so mlada zasedba, skupina štirih prijateljev, ki jih v glavnem povezujeta volja in želja po ustvarjanju glasbe. Četudi je thrash metal v ospredju, četverica nikakor ni omejena samo na en žanr, kar je nedavno pokazala in dokazala s prvencem.
 

DEJAN: Smem samo na podlagi imena sklepati, da ste kvartet zabavljačev?
ILLIA: Kot mlada in skoraj nova skupina na tej prečudoviti glasbeni sceni lahko zlahka rečemo, da smo kar zabavljači, ampak vso zabavo pa najpogosteje naredijo ljudje, ko pridejo na koncert. »Sending LOVE to all of you«.
DEJAN: Kaj sploh želite izraziti s svojim imenom?
ILLIA: Ime Black Camo ima zanimivo, ampak kar lahko zgodbo. Naš kitarist Yanis Koščak je iskal ime za band in mu je na pamet prišla zelo zanimiva ideja. Pogledal je preproste stvari, in sicer kakšna oblačila nosijo »metalci«: črne majice in Camo hlače. Ko je to povezal, je nastalo ime Black Camo. Smo tudi iskali po internetu, če že obstaja band z istim imenom, saj je dandanes težko biti izviren, in mislimo, da nam je to uspelo. Vsaj upamo, haha. Še enkrat hvala Yanisu!

DEJAN: Boste dovolj dolgo in pridno delovali, da bo vaš prvenec The Cult of Black Camo dejansko postal kulten?
ILLIA: Ta namen seveda imamo, saj v pisanju in nastopanju zelo uživamo. The Cult of Black Camo je le dober začetek naše glasbene poti. Prepričani smo, da bodo naslednji projekti pokazali še več, kaj zmoremo. »Joint our cult now, you motherfucker«.

DEJAN: Ali morajo imeti vaši komadi humorno noto ali je to pri vas naravna pot njihovega pisanja?
ILLIA: Pri komadih poskušamo, da vsak član banda prispeva kanček sebe, kar po navadi pomeni, da jih lahko poslušalec občuti in sočustvuje, občuti veselje ali mogoče celo žalost. Na primer komad The Cult of Black Camo govori o življenju na odru in v mosh pitu. Omenjene so glivične noge, polito pivo, mosh. Opisuje ves ta švic, kot neko dogajanje v kultu in seveda naše fane kot del tega kulta. Komad Trn Trn pa je bil najbolj spontana pesem, ki je bila namenjena nečemu hitremu in samo moshanju, ampak ker se nismo spomnili pravega imena, smo mu dali ime Trn Trn, in sicer po zvoku v uvodu komada, ki naj bi se slišal. Life is a Bitch ter Emotional Cycle, ki sta nam in tudi drugim poslušalcem najbolj všeč, govorita pa o bolj resnih temah, kot so samomor, izgubljenost, dvomi vase, depresija (»life is a bitch«), izdaja bližnjega človeka ali partnerja, jeza itd. Situacije, v katerih se ljudje najpogosteje znajdejo. Mislim, da lahko vsak poslušalec The Cult of Black Camo v vsaki pesmi najde nekaj, kar lahko prenese na svojo situacijo in si jo razlaga na svoj način, kar je zelo lepo. Ampak ne glede na to, koliko je glasba žalostna ali depresivna, je pa pomembno, da tudi v takih trenutkih ne pozabimo na zabavo, zato tudi te komade v živo izvedemo na zabavnejši način ali da se ljudje zabavajo. Ker človek pride na koncert z namenom, da se razfuka, ima kakšno modrico in se ima najbolje, za kar tudi poskusimo poskrbeti.


DEJAN: Če so emocije posledica poslušanja neke glasbe, je seveda super. Kaj pa sporočilnost? Želite tudi, da vaši poslušalci kaj razmišljajo?
ILLIA: Seveda! Tako kot pri večini umetnosti, če ne v vsaki, je sporočilnost zelo pomembna in mora tudi ljudi privesti do nekega razmišljanja, bodisi o drogah in alkoholu ali o res slabih dogodkih, ki se dogajajo po svetu. Mi poskušamo s svojim prvencem zajeti oboje, kakor je zabava zabavna, ampak tudi nekaj RESNOSTI mora biti, hehe.
DEJAN: Koliko družbeno kritični bi želeli biti? Ali vas to ne zanima?
ILLIA: Mislim, z novim materialom bomo še bolj družbeno kritični in že zdaj seveda smo, kakor kaže družba, gre v slabo smer, povsod se dogaja neko nasilje in mislim, da je prav, da o tem tudi več govorimo in seveda tudi pišemo. Da bodo mogoče tudi drugi začeli dojemati, kaj se dogaja okoli njih.

DEJAN: Kdo v največji meri skrbi za pisanje komadov? Kako pri vas poteka kreativni proces?
ILLIA: Vsakemu komadu nekdo nekaj prispeva, npr. riff, besedilo, strukturo, tako da če poenostavimo – komade piše Black Camo.

DEJAN: Glede na to, da ste v prvencu postregli s kar številnimi žanrskimi primesmi, lahko izhajamo iz tega, da ste s tem postavili neke določene meje ali boste te v bodoče še premikali?
ILLIA: Vedno poskušamo ciljati na to, česar prej nismo še naredili, in se spuščati v neznane vode, odkrivati nove stvari ter premikati te meje, kolikor se da. Pri ustvarjanju nikoli ni meja.
DEJAN: V kateri žanr tebe najbolj vleče?
ILLIA: Uff, sem zelo, zelo velik fan modernega metala (deathcore, metalcore, beatdown hardcore …). Obožujem Lorna Shore in vse v temu smislu, ampak poleg ponavljajočih se nul v breakdownu se pa tudi rad spustim v bolj nežne nemetal vode.

DEJAN: Kateri komad na prvencu najbolje odraža to, kar Black Camo ste oziroma želite predstavljati?
ILLIA: Zdi se nam, da Emotional Cycle. Zaradi čustvenega besedila, različnih sekcij, ki odražajo karakterje naše glasbe, in polnomastnih subdropov. Seveda boste lahko to vse slišali enkrat v prihodnosti, zelo kmalu. Ups, tega nisem rekel.
DEJAN: Hehe, česa nisi rekel?
ILLIA: Bom kar tiho ostal … Psssst.

DEJAN: Če bi lahko, bi kar koli spremenili pri prvencu, ali ste povsem zadovoljni z njim?
ILLIA: Če pogledamo z vidika pisanja komadov, bi definitivno lahko kaj izboljšali, ampak za prvi album se nam zdi zelo v redu. Bi se pa v imenu vseh zahvalil Gregorju Lavtarju, da nas je spodbujal, da smo dali vse od sebe in da nam je pomagal pri tem, da je The Cult of Black Camo tak, kakršen je.

DEJAN: Pri snemanju ste sodelovali s Soundberry Media? Kaj bi še lahko povedal o sodelovanju z njimi?
ILLIA: Hja, odvisno, koga zdaj mislimo, ane, hehe. Gospod Lavtar, tebe imam v mislih. Šalo na stran. Kdo ga nima rad. Drugače pa je bilo sodelovanje zelo profesionalno, za nas vse ta prva izkušnja,in bila je super. Od promocije do snemanja, vse je potekalo gladko in vsi so nam veliko pomagali. Saj smo res bili oziroma smo še vedno izgubljeni otroci, kar se tega tiče.


DEJAN: Kaj imate raje: pisanje glasbe ali nastopanje?
ILLIA: Trije smo za pisanje glasbe, eden je za nastopanje. Zdaj pa ugibaj. Vsaka stvar ima svoj čar, oboje pa ima skupen najboljši trenutek, kot je izražanje; v glasbi ali pa na odru.
DEJAN: Kaj pa vem, ne upam ugibati. Sem bil prepričan, da ste vsi bolj za živo izvedbo.
ILLIA: Hja, jaz sem definitivno za izvedbo v živo, ampak je pa tudi res, da imam oboje zelo rad.

DEJAN: Glede na to, da ste v svoji kratki zgodovini že dosti nastopali, me zanima, kaj vam bolj leži: klubska intimnost ali festivalska množica?
ILLIA: Intima je vedno dobra. Povezan si z občinstvom in začutiš trenutek. Ampak najboljše je seveda igrati tam, kjer je veliko ljudi in vsi uživajo. Osebno dajem pa večjo prednost festivalom.

DEJAN: Joj, pardon, kdo sploh ste Black Camo? Vas lahko na kratko predstaviš?
ILLIA: Sploh ne zamerimo. Smo štirje mladi fantje, združeni na skupnih spektrih, hehe. Šala. Smo štiričlanska metal zasedba, ki jo sestavljajo mladi in zagreti ter mentalno bolni ljudje, ki premikajo žanrske meje in s svojo glasbo hočejo izraziti svoje mnenje in čustva ter jih približati ušesu poslušalca, ki naj vse to predela na svoj način.
DEJAN: Kako ste se sploh našli? Ste bili že prej prijatelji? Ste se poznali?
ILLIA: Uf, zgodba je precej dolga, ampak na kratko povedano: kitarist se je na koncertu Omega Sun spoprijateljil z mano in po par »pogovorih« sem ga povabil k meni domov in seveda se je hitro razvilo prijateljstvo. Ko je po nekem času Yanis hotel narediti band in je rabil člane, me je povabil kot basista, kitarist je že bil moj prijatelj in tako naprej. Naš preljubi Domen pa je bil sošolec od Yanisa in tako sta se tudi povezala, in tako se je tudi ta lepotec pridružil Black Camu. Seveda smo potrebovali še bobnarja. Govori se, da se bobnarja v teh časih najde težje kot tartuf na Pohorju, haha. Šala na stran. Preko prijateljice smo izvedli za prečudovitega človeka, našega Arneta. Hitro smo začeli ustvarjati, med nami pa se je razvila vez, kakršna se ni še nikoli. Pravzaprav druga družina.


DEJAN: Kje imate vaje?
ILLIA: Iskreno ne vemo, ker lastnik prostora za vaje neprestano kadi travo, in posledično še sami pozabimo.
DEJAN: Je v Ljubljani problem najti prostor za vaje?
ILLIA: Prostorov za vaje je dovolj, ampak so v večini precej dragi. Težko je najti cenovno dostopen prostor za vaje, kar se mora spremeniti, kajti vsak si zasluži normalen prostor za ustvarjanje.

DEJAN: Ste po izdaji prvenca že napisali kak nov komad? Imate že kaj novega, s čimer boste v naslednjih nastopih v živo presenetili občinstvo?
ILLIA: Seveda smo takoj nadaljevali s pisanjem novega materiala, ki bo eventualno ugledal luč koncertov, ampak verjetno še ne kmalu. Ali pač? Ko bo primeren čas, se pripravite, ker komaj čakamo, da pokažemo, kam se premikamo.