DEJAN: Začnimo z imenom. Zakaj Smrt? Zaradi Death?
LUKA: Ime ni povezano s skupino Death, čeprav bi si marsikdo to mislil. Z nekdanjim bobnarjem sva bila stara 17 in sva si želela kratko, udarno ime, ki bi se začelo na črko S – kot na primer Slayer. Hkrati sva si želela, da ima band slovensko ime, ker se nama je to zdelo kul. Pa še malo provokativna sva hotela biti. In tako je nastala – Smrt.
 
DEJAN: Kaj sicer meniš o zasedbi Death in vaši imenski povezanosti?
LUKA: Mislim, da se lahko vsi strinjamo, da so Death eden izmed najinovativnejših bandov v zgodovini metala. Že zato ne bi nikoli poimenoval svojega banda kot neko kopijo ali poklon Death. Preveč jih spoštujem, da bi si kaj takega sploh dovolil. Ko je bilo izbrano ime Smrt, sem imel komaj 17 let in banda Death še nisem poznal. Šele kako leto in pol pozneje sem res padel v njihovo glasbo. A takrat smo že imeli svoj emblem – sončka – ki je bil v moji glavi že neločljivo povezan z imenom Smrt. Menjava imena ni več prišla v poštev.
Pa tudi – ne sramujemo se tega imena. Niti malo. Ker ni bilo ukradeno niti kopirano. Ime je bilo izbrano iskreno, iz najstniškega impulza, ker se nama je zdelo udarno in provokativno. A čez čas je zame dobilo čisto nov pomen. Z imenom sem odraščal in zame je to ime postalo simbol rasti, nečesa, kar me je preoblikovalo, skupaj z glasbo, ki jo ustvarjamo.
 
DEJAN: In če mi je dovoljeno malo provokativno vprašanje, ki ga ne bi postavil, če bi igrali black metal. Torej: ni malo arogantno, da se »poimenuješ« po največjem bandu vseh časov?
LUKA: Seveda je vprašanje provokativno, a hkrati pošteno. Ampak kot sem že povedal, ime Smrt nikoli ni bilo mišljeno kot prevod Death. To ime ni poklon ali imitacija. Če bi šlo za »hommage«, bi si verjetno izbrali kaj bolj očitnega – ali pa bi ime povezali s kakšnim njihovim komadom ali verzom.
Imaš pa prav, podobnih primerov je kar nekaj. Daath recimo je sicer res dober band, ampak njihovo ime vedno potegne asociacijo na Death. Na drugi strani pa imaš tudi proto pank band Death, ki so nastali celo pred samimi Death, ki jih mi vsi poznamo. Ali pa Grave in Sepultura, ki nosita isti pomen. In to je čisto okej. Glasba presega imena. Tisto, kar zares nekaj pomeni, je zvok. Občutek. Iskrenost. In če je to na mestu, potem ni pomembno, ali imaš ime, ki spominja na nekaj, kar že obstaja, pomembno je, da veš, zakaj si ga izbral.
DEJAN: Zelo lepo povedano.

 
DEJAN: Smrt ste že od nekdaj posebni, vaša glasba je že od nekdaj nabita s čustvi. Komu se smemo poslušalci za to zahvaliti v največji meri?
LUKA: V ospredju je vedno bila želja, da glasba nekaj pove, ne samo skozi zvok, ampak tudi preko besed, atmosfere in dinamike. Sam najbolj stremim k temu, da komadi niso le tehnično dovršeni, temveč da v poslušalcu vzbujajo tudi specifična občutja. Pri tem smo se zgledovali pri bandih, kot so Numenorean, Gojira in Angelmaker, saj je njihova glasba precej čustveno intenzivna in presega zgolj standardno riffanje. Po drugi strani pa so imeli vpliv tudi izvajalci, kot so Mac Miller, Mad Season, Hotel Books, Leonard Cohen itd. Navdih pa se črpa tudi iz literature in filozofije. Dela Charlesa Bukowskega in Alana Wattsa so zelo vplivala na moj način razmišljanja, pisanja in na moj pogled na svet. Vse to pa se preliva tudi v našo glasbo.
DEJAN: Če te torej prav razumem, si ti odgovoren za vse melodije in občutja?
LUKA: V preteklosti sem večinoma jaz spisal komade na kitari, potem smo jih skupaj na vajah preigrali in preverili, kako delujejo v živo. Pogosto je bilo besedilo že napisano vnaprej, saj se ideja za komad pri meni včasih začne ravno z njim.
Kar se tiče besedil, imava z Lanom podoben fokus – oba dajeva poudarek na emocijo in sporočilo, le da imava drugačen stil. Lan je bolj direkten, »in-your-face«, jaz pa grem bolj v poetično smer. A na koncu mislim, da se energija v obeh pristopih zelo lepo ujame. Zdaj, za nove izdaje, kar smo do neke mere začeli vpeljevati že pri WWCH, pa je proces precej bistveno boljši. Jaz na primer prinesem neko idejo, kot je strukturo z nekimi riffi, potem pa skupaj razvijamo naprej. Gal spiše bobne z njegovim feelom in stilom, kar že takoj doda novo energijo komadu. Zelo zabavno postane, ko doda Maj svoje bas linije, saj dodajo komadu takoj novo dimenzijo, in prav na te bas linije se lahko pol tudi kitara obrne. Takrat npr. z Vilijem začneva tudi slediti basu na določenih sekcijah. In ko to delaš, imaš kar naenkrat neki čisto novi »leveled up« komad, saj ideje in stili potujejo naravno skozi vse člane v bandu.
 
DEJAN: Če se prav spomnim, ste pred letom ali dvema med nastopom v ljubljanski Menzi komad Sweet Nostalgia posvetili prijateljici, ki je ni več med nami. Lahko poveš kaj več o tej tragični zgodbi?
LUKA: Res je, »Sweet Nostalgia« je bila tisti večer posvečena bližnji osebi, ki nas je zapustila. Podrobnosti ne bi delili, ker gre za nekaj zelo osebnega, za nas in za vse, ki so jo poznali.
DEJAN: Seveda. Konec koncev si povedal tudi dovolj.
 
DEJAN: Za to pesem je nastal tudi videospot. Kje vse je bil ta snemam?
LUKA: Videospot za Sweet Nostalgia je bil posnet na več različnih lokacijah, predvsem v Mariboru in Prekmurju. Koncertni deli pa so iz Orto Bara, ko je tam še potekala Kadilnica Of Death. V tistem času sem precej snemal »home videe«, brez kakšnega posebnega načrta, želel sem samo dokumentirati posebne trenutke. Ravno ti posnetki pa so na koncu najbolj pristno zajeli energijo komada.


DEJAN: Kako se odločite, katerega boste ovekovečili še v sliki?
LUKA: Največkrat gledamo na to v kontekstu celega albuma. Izberemo komad, ki po našem mnenju najbolje pooseblja »vibe« in esenco celotne izdaje. Pomembno nam je tudi, da ima potencial, da nagovori poslušalce in jim poda neko izhodišče o tem, kaj lahko pričakujejo.
Hkrati pa seveda veliko šteje tudi osebni občutek. Včasih preprosto veš, da ima določen komad nekaj posebnega v sebi in da si zasluži svojo vizualno upodobitev.
 
DEJAN: Danes ste Smrt drugačni, z glasbenega vidika ste postali dosti bolj moderni, death metal je sicer še prisoten, a v dosti manjšem obsegu. Menite, da ime še vedno ustreza?
LUKA: Res je, What We Call Home je precej bolj moderen in atmosferičen album, medtem ko je bil Oppression from All Suffering bolj surov in direkten. To je delno rezultat produkcije, delno pa načina pisanja, namreč že od začetka je bila ideja, da bo novi material bolj intimen in premišljen. Kljub spremembam pa se nam zdi, da ime še vedno ustreza. Ne predstavlja zgolj žanra, ampak občutek. In ta ostaja, skozi mirnejše in tudi bolj intenzivne trenutke. Tudi kar pripravljamo za naprej, bo drugačno, še bolj intenzivno, ampak Smrt ostaja prava beseda za to, kar želimo povedati.
DEJAN: O menjavi imena torej ne razmišljate?
LUKA: Nope. Ime je postalo del naše identitete, in dokler delujemo kot zdaj, bo tudi Smrt ostala.
 
DEJAN: Glasbeno ste zdaj torej tam, kjer želite biti. Ali bomo čez pet let priča novi transformaciji?
LUKA: What We Call Home zelo dobro zajame, kje smo trenutno, tako zvočno kot čustveno. Ampak naša glasba se bo seveda vedno razvijala. Edina razlika je, da tokrat ne bo treba čakati pet let, ampak bistveno manj. Saj že načrtujemo nove izdaje, vendar več za zdaj še ne moremo povedati.
DEJAN: Razumem, da nočeš povedati več, ampak … Nekako se mi zdi, da ste se z novim albumom deloma približali projektu In Heaven. Boste torej nadaljevali v tej smeri? Lahko namigneš vsaj toliko?
LUKA: Res je, določene vzporednice med In Heaven in What We Call Home so prisotne predvsem na lirični ravni. To pa zato, ker sta se oba projekta pisala približno v istem času, le da je What We Call Home izšel precej pozneje, kar morda ustvari vtis, da smo se z njim približali In Heaven. V prihodnje bi rekel, da ne bo več v tej smeri. Vse se malo bolj nagiba v hitrejšo smer z manj sinthi in sampli.
DEJAN: Hvala za to dodatno informacijo.

 
DEJAN: Mimogrede: kje domuje Smrt? V Prekmurju ali Ljubljani? Kje imate vaje?
LUKA: Vaje imamo v Turnišču, v Prekmurju. Jaz sem od tam, Lan prihaja s Ptuja, Maj iz Zgornjega Dupleka, Gal iz Maribora, Vili pa iz Postojne. Ker smo precej razpršeni, običajno za vaje rezerviramo celoten vikend. Tako si vzamemo čas, da v miru večkrat ponovimo set in se tudi malo podružimo.
 
DEJAN: Posvetiva se novi izdaji What We Call Home. Ta vsebuje kar nekaj intermezzov. Čemu ti služijo?
LUKA: Intermezzi so popoln odsev tega, kar radi poslušamo in kar nas navdihuje pri ustvarjanju. To so predvsem mirni, atmosferični deli s scream vokali, kjer pride besedilo res v ospredje. V kontekstu albuma pa niso tam naključno, temveč so postavljeni z namenom, da nakažejo trenutni čustveni razvoj zgodbe, ki jo pripovedujemo.
Uvodni, naslovni komad »What We Call Home«, ki album odpre in lirično nakaže glavno temo, hkrati že napoveduje naslednji komad s kitico:
 
»Both hands broken, thought I was gone
High on bitter memory
I found my place along the way, went away so carelessly,
Suffering, Cruelty, This self-inflicted Misery
Is what we call home«
 
Na sredini albuma se pojavi Closing Eyelids to the Setting Sun, ki je v bistvu prvi del dvodelne kompozicije, nadaljuje se namreč v Within the Requiem of a Collapsing Star. Komada sta povezana tako z glasbeno strukturo kot tudi s kompozicijo besedila.
Zadnji intermezzo pa je »Right Below the Feeling of Being«, ki je predzadnja skladba na albumu. Glasbeno je to najmirnejši trenutek plošče in služi kot kontrast finalnemu komadu, ki je eden izmed najintenzivnejših. Hkrati pa se ti dve pesmi tudi besedilno lepo povezujeta.
DEJAN: Hvala za tole obširno razlago, ki odgovori na marsikatero vprašanje.
 
DEJAN: Novi album je izšel v začetku meseca. Tega ste izdali na CD-ju in digitalno, a samo v YouTubu. Ga lahko pričakujemo tudi na Bandcampu?
LUKA: Seveda! V kratkem bo na voljo tudi na Bandcampu, samo še malo potrpljenja.
 
DEJAN: Razmišljate morda tudi o izdaji na vinilu?
LUKA: Ideja je definitivno bila na mizi, ampak smo se raje finančno osredotočili na majice in CD-je. Vinil pa še vedno ostaja nekaj, kar bi v prihodnosti z veseljem uresničili, seveda če bodo okoliščine to dopuščale.

 
DEJAN: Kaj pa je s predhodnimi albumi in njihovo izdajo na kakem fizičnem nosilcu zvoku? Vas ti sploh zanimajo? V mojih očeh spadate med mlajše ustvarjalce glasbe, zato: mlade ti še sploh zanimajo?
LUKA: Za prejšnje albume nismo načrtovali izdaje na CD-jih, vendar smo razmišljali o kasetah. Definitivno nas to zanima, saj se sami nekoliko bolj nagibamo k starejšemu pristopu, namreč CD-ji so naš osnovni format, ker ni nič lepšega od dobro oblikovanega CD-ja ali pa vinilke. Kasete in vinil pa bodo prišli v poštev, ko bodo razmere to dopuščale.
DEJAN: Verjetno imaš v mislih finančni vidik?
LUKA: Tako je, predvsem s finančnega vidika. Trenutno smo se odločili, da raje investiramo v merch.
 
DEJAN: Kaj pride zdaj? Takoj po izdaji novega ploščka ste imeli release party v Mariboru. Kaj sledi?
LUKA: What We Call Home je trajal toliko časa, ker smo res iskali pravi line up. Za album pa smo sicer potrebovali dobro leto dni, od snemanja in miksanja samega albuma, do snemanja videospotov in oblikovanja majic ter CD-jev. Kar se sploh ne zdi dolgo, ko pogledaš na celoten proces. Zdaj pa sledi novi material, novi videi in pa tudi novi merch.
 
DEJAN: Lahko poslušalci pričakujemo, da boste še dolgo delovali? Ste v trenutni zasedbi zadovoljni in že iščete nove izzive?
LUKA: Definitivno! Kot smo že omenili, so načrti za nove izdaje že v teku. Tako kot smo zdaj, bomo še zelo dolgo delovali in neizmerno se veselimo, da boste slišali naš novi material.
 
DEJAN: Hm, po mojem je to vse. Menda nisva nič izpustila. Bi rad še kaj dodal?
LUKA: Morda samo to, da bi se vam kot skupina res radi zahvalili za vaš support skozi vsa ta leta!
DEJAN: Malenkost in hvala v imenu celotne ekipe. Zadovoljstvo je obojestransko!