DEJAN: Dovoli mi, da ti najprej čestitam za nedavno zabeleženi mejnik, 35 let od prvega koncerta. In če vem prav, tudi za 35 let delovanja, kajti Extreme Smoke 57 ste odigrali znameniti prvi koncert že kar prvo leto delovanja. Drži?
BOCO: Živjo. Prvo hvala za možnost intervjuja in drugo za čestitke. Tako bom rekel; band ni v celoti obstajal vsa ta leta, ker smo leta 1993 uradno razpadli, čeprav je splošno znana informacija, da smo prenehali 1992, in se je iz tega nato rodila druga frakcija banda D.T.W. oziroma Deeper Than World. Do tega je prišlo zaradi različnih dejavnikov, eden od teh je bil tudi ta, da sem od prvotne zasedbe ostal samo še jaz, in je nato padla skupna odločitev, da nadaljujemo pod novim imenom in z novo muziko, ker ni imelo več smisla nadaljevati pod staro etiketo in na koncu izpasti kot cover band samemu sebi. Je pa res, da se je ime obdržalo in pogosto pojavljalo v underground krogih predvsem z raznimi posthumnimi nenamenskimi izdajami. Eden teh je vsekakor tudi 7" EP Who sold the scene?!? In ja, res je, prvi koncert se je prav slučajno zgodil še isto leto nastanka.

DEJAN: Prvi nastop ste izvedli 28. decembra 1990 v Bunkerju v Desklah. A ta »plac« še obstaja?
BOCO: Tako je, 28. decembra 1990 smo odigrali prvi koncert v Bunkerju v Desklah, kjer se je takrat poleg šempetrskega CRMK-ja in Strelišča v Dobrovem dogajala lokalna ponudba res dobrih koncertov in bandov. Kolikor vem, ta plac še vedno ostaja točno tam, kjer je bil, a le s to razliko, da koncertov ni več že vrsto let. Kolikor je meni znano, je lokalna mladina potem imela notri plac za skladiščenje oziroma druženje. To je pa tudi vse, kar je meni znano.


Na festivalu Live Ater Death 2015. Avtorica fotografije je Dominika Torkar.

DEJAN: Po 35 letih ste izdali 53 nosilcev zvoka. Se boste ustavili pri številki 57?
BOCO: O tem nisem nikoli razmišljal, ker se vsaka izdaja zgodi spontano oziroma po načelu, da nekdo pač ima željo in interes izdati nekaj z bandom. Po navadi to vedno naleti na plodna tla in je potem vse skupaj samo še stvar dogovora.
DEJAN: Kdo se je spomnil zadnje izdaje, torej splita A Gruesome Grind?
BOCO: Misliš, da vem? Ne vem niti točno, s katerim bandom je ta split, hehe.

DEJAN: Pri teh izdajah gre v glavnem za split izdaje. Zakaj?
BOCO: Ker je vse spontano in ker imajo velikokrat drugi bandi željo po split izdaji. Osebno se mi to zdi pomembno, ker edino tako lahko novi in mlajši bandi pridejo do večje promocije lastnega banda, poleg tega pa se mi zdi tudi prav, da se mlajšim in še neuveljavljenim bandom na tak način pomaga do odskočne deske na njihovi poti. Skupna pomoč je pomembna.
DEJAN: Bi v tej zvezi želel izpostaviti kak band? Morda Iritator, zaradi katerih ste lani prvič nastopili v Mariboru?
BOCO: Iritator so kul. Vsaj meni. Že en čas sem se menil za nastop v Mariboru, ker tam nismo nikoli igrali, potem pa je bobnar Ivan ponudil šanso za koncert na njihovi 10. obletnici in smo se seveda strinjali. Kar se spomnim, je bilo na odru zelo vroče in odigrali smo soliden špil. Publika je bila navdušena. Drugi bandi pa so tudi dali vse od sebe. Prijeten večer je bil.

DEJAN: Ko imate na kupu dovolj materiala, je to potem razlog, da se odločite za izdajo EP-ja?
BOCO: Niti ne. Po navadi, ko zberemo dovolj materiala, gremo to posnet in vse se zgodi samo od sebe. Že skoraj dve leti imamo 15 minut posnetega novega materiala in to še vedno čaka v predalu na primerno izdajo. Mislim, da sem tukaj ravno jaz ta, ki štopa z izidom predvsem zaradi tega, ker bi to rad izdal kot split LP, a verjetno do tega ne bo nikoli prišlo, ker zaenkrat ne poznam nobenega, ki bi bil to pripravljen izdati. Mogoče se bo iz tega izcimila kaseta, res ne vem.

DEJAN: Nisem štel, a verjetno ste ob tako številčnih nosilcih zvoka verjetno izdali več kot 200 ali 300 komadov? Imaš pregled nad temi?
BOCO: Ne in me tudi ne zanima. Važno, da stvar šiba dalje.


Na Vratolomu 2022. Avtorica fotografije je Ana Vidovič.

DEJAN: Ko se odločate, da želite publiko presenetiti ali nagraditi s kakšnim »skritim biserom«, kako poteka izbor?
BOCO: Ne bi vedel, kaj misliš s tem.
DEJAN: Ko sestavljate setlisto za koncert in razmišljate o tem, da bi nanjo uvrstili kak »pozabljen« komad, kako se tega lotite? Ali se pač ne, ker igrate v živo ves čas bolj ali manj iste komade?
BOCO: O tem se v glavnem odločamo vsi člani spotoma na vajah. Poskušamo sestaviti neko setlisto, da stvari tečejo lepo iz komada v komad. O določenih »pozabljenih« komadih se tudi spotoma odločamo, in če je skupna želja, potem pač dodamo zraven tudi to. Kot že ves čas poudarjam, vse se dogaja spontano.

DEJAN: Dejansko znaš vsa besedila teh komadov ali dostikrat na odru tudi »improviziraš«?
BOCO: Bolj ali manj, ja. Improviziram edino, ko se določenih verzov ne spomnim in takrat nekaj zagrmim samo, da gre skupaj z muziko.
DEJAN: Kako pogosto pa bi rekel, da se ti to zgodi?
BOCO: Večinoma, ko sem na odru res pijan, a se na srečo to zadnje čase vse redkeje pojavlja. Že parkrat me je band »skurcal«, da s svojo pijanostjo kvarim »ugled« banda in nastop sam, po drugi strani je pa show za folk, hehe. V zadnjem času se na odru držim bolj treznosti, ampak piva so med špilom še vedno prisotna.

DEJAN: K vašim največjim nastopom spada nastop na češkem festivalu Obscene Extreme leta 2011. Meniš tudi sam, da je bil ta nastop vaš največji koncertni oziroma festivalski dosežek?
BOCO: Niti ne. Osebno mi je pomemben čisto vsak nastop in tu ne delam razlik. Res je, da je užitek igrati na velikem odru, a ravno tako mi je užitek igrati v majhni luknji.


Na Distoržnu v TrainStation SubArtu. Avtor fotografije je Matija Zupan.

DEJAN: Katerega nastopa se sicer najraje spominjaš in zakaj?
BOCO: Verjetno zadnjega nastopa kot trio v originalni postavi, se pravi, ko smo nastopili jaz, Gogo in Edi v centru Gorice spomladi leta 1991 na mladinskem festivalu. Od vseh nastopajočih tam smo seveda mi bili najhujši in pod odrom je v nekem momentu prišlo do masovnega pretepa, in kolikor je meni znano, so štirje udeleženci pozneje končali na policijski postaji. Tega res ne moreš kar tako pozabiti, hehe.

DEJAN: Ko se s ponosom ozreš nazaj na bogato »kulturno dediščino«, ki ste jo ustvarili, kaj je po tvojem vaš največji dosežek?
BOCO: Že samo dejstvo, da smo vsa ta leta zvesti sami sebi, nekaj pomeni. O vsem drugem pa ti po pravici povem, da nisem nikoli preveč razmišljal. O tem bodo govorili in sodili drugi, kar se v bistvu tudi dogaja.

DEJAN: Kaj je po tvojem glavno sporočilo, ki ga Extreme Smoke 57 širite že 35 let?
BOCO: Vztrajnost, moč in volja. Vse se da, če se dovolj potrudiš. Ko izgubiš te vrednote, propadeš. V glavnem pozitiva iz srca dana.

DEJAN: Če bi lahko, bi kar koli spremenil?
BOCO: Verjetno sem že prestar, da bi razmišljal o tem. V življenju sem naredil ogromno slabih stvari, na katere nisem ponosen, a obenem se zavedam tudi, koliko dobrin sem dal od sebe. Star pankerski rek je bil: ko boš spremenil samega sebe, lahko začneš spreminjati tudi druge oziroma stvari okoli sebe. Mislim, da se v življenju kar držim tega reka. Mogoče bi to morali poskusiti tudi drugi in bi tako vsi skupaj lahko lažje zadihali.
DEJAN: To zdaj misliš na politike, na ljudi, ki imajo moč in odločajo, ali na koga konkretno iz scene?
BOCO: Verjetno kar na vse od naštetega.


Na Vratolomu 2022. Avtorica fotografije je Ana Vidovič.

DEJAN: Kdaj se boste ustavili ali kaj se mora zgoditi, da boste dokončno odložili instrumente oziroma mikrofon?
BOCO: Težko vprašanje. Je pa tudi res, da smo trenutno v neki fazi mirovanja, ker nekih blaznih koncertov in načrtov za prihodnost ni, poleg tega pa imam sam neke osebne težave, kar vidno vpliva tudi na nadaljnji razvoj banda. Če pa vse to odštejem, bi verjetno odgovoril, da ko bom postal preveč utrujen od vsega.
DEJAN: Glede teh osebnih težav ne bom drezal vate z vprašanjem, kaj s tem misliš. Namesto tega ti le želim, da te čim prej urediš.
BOCO: Hvala. Delam na tem ...

DEJAN: Konec decembra ste na svojstven način obeležili 35. obletnico prvega koncerta. Je ta po tvojem uspela?
BOCO: Mah, mislim, da ja. Publika se je zabavala, mi pa tudi. Hvala vsem za ves pokupljen merch.

DEJAN: Kako to, da ste kot predskupino izbrali »mladce« GMB in ne kakšne druge staroste slovenske metal scene?
BOCO: Tokat je bil s klubom tak dogovor, da oni izberejo predskupino. Kot sem že prej omenil, se mi zdi pomembno, da daš možnost mlajšim skupinam. Tudi mi smo nekoč bili v njihovih kožah. Tega ne bi smel nikoli pozabiti noben band, a kot z leti opažam, se to rado dogaja različnim starostam na sceni, in to je v mojih očeh sramotno in ponižujoče. Preprosto ni fer.

DEJAN: Obstaja kak slovenski band, na katerega si ponosen oziroma za katerega meniš, da je več kot samo omembe vreden?
BOCO: Jih je kar nekaj, ki niso nikoli pozabili na svoje korenine. Z imeni zdaj ne bi, ker bi sigurno koga pozabil in ne bi se rad zaradi svoje pozabljivosti komur koli zameril. Jih je pa kar nekaj, bodisi v metal ali pank sceni.


Na dobrodelnem festivalu 25 let Paranoida. Avtor fotografije je Matej Mrevlje.

DEJAN: Kakšno mnenje imaš o današnji metal sceni pri nas?
BOCO: Mislim, da se metal pri nas v zadnjih 20 in nekaj letih kar drži. Motijo me pa muhe enodnevnice, ki so tu bile samo zaradi poze in trenutnega trenda in so potem kar izginile s scene z ljudmi vred. In nemalokrat se mi je zgodilo, da recimo po 20 letih nekdo pristopi do mene v smislu: »Ej, se spomniš ti mene iz tam in tam?« Ne, ne spomnim se te in pojdi kar lepo tja nazaj, kjer si bil do zdaj. Ne rabim jaz tega v svojem življenju. Seveda ni vedno tako, nekateri so imeli tehten razlog, zakaj je do tega prišlo, in s takimi še vedno prijateljujem, a po večini se je zgodilo ravno obratno – pozerstvo in trend. Fuck this shit!

DEJAN: V kolikšni meri se je ta spremenila? S tem nimam v mislih množičnosti koncertov in izjemno olajšanega dostopa do glasbe, temveč odnos do teh dveh zadev.
BOCO: Mislim, da sem bil dovolj jasen v prejšnjem odgovoru. Je pa tudi res, da ne spremljam več scene tako intenzivno kot nekoč. Raje se prepustim toku in uživam v trenutni situaciji. Sem pa vedno pripravljen na kako konstruktivno debato, in če je le možnost, tudi z nasveti. Mislim, da sem z leti kakšno izkušnjo sem pa tja le nabral, in bom z veseljem pomagal, če je le možno.

DEJAN: Predstavlja glasba središče tvojega življenja ali še imaš kakšen hobi, ki te časovno podobno okupira?
BOCO: Drugih hobijev kot glasbe nikoli nisem imel. Celo življenje me je zanimala in mislim, da se bom tega tudi še naprej držal. Časovno omejitev mi zdaj predstavlja samo še življenje samo.

DEJAN: Kaj nemetalskega se najpogosteje vrti pri tebi doma?
BOCO: Pank rock, hardcore, ska, stari rock, etno, yugo rock in vse, kar dobrega pride mimo. Sam se držim načela, da kar je dobro, ni slabo.

DEJAN: Imaš osebno ali v okviru delovanja z bandom še kakršne koli želje? Ali meniš, da ste dosegli oziroma bolje rečeno naredili in ustvarili vse, kar ste želeli?
BOCO: Če po pravici povem, imam željo izdati še par plat, predvsem vinilne. Mislim, da nismo povedali še zadnje besede navkljub mojemu trenutnemu čustvenemu stanju. Upam, da bo tudi to v kratkem minilo in bo mašinerija spet zadihala tako, kot zmore. Želel bi si tudi več kontakta s strani raznih organizatorjev in promoterjev, kajti z leti postane utrudljivo in mučno vse organizirati in delati sam. Je že kul tale DIY zadeva, a po 35+ letih se človek »malo« utrudi. Nekdo, ki tega ni nikoli izkusil, ne more vedeti, koliko truda in živcev je vloženega v to delo.

DEJAN: No, to je bilo moje zadnje vprašanje. Bi želel še kaj dodati?
BOCO: Zahvaljujem še enkrat za možnost vpogleda v moje podumje. Slava!


Na dobrodelnem festivalu 25 let Paranoida. Avtor fotografije je Matija Zupan.