Fenomen 2012. Civilizacije in njihovi šamani, spiritualni vodje, pisci in pesniki, religiozni fanatiki, antifanatiki, tolmači mezo-ameriške numerologije, astronomskih formul, kataklisti, psevdoznanstveniki, tako rekoč intelektualci vseh vrst. Da, vsi so se na stotine let spraševali, kaj bo prineslo leto 2012; misteriozno, skrivnostno, apokaliptično leto (apokalipsa = razkritje skrivnosti), ovito v tančico polpreverjenih oziroma nedokazljivih dejstev ter napovedi starodavnih (predvsem srednje-ameriških) civilizacij. Prineslo bo, nedvomno, marsikaj, nas pa zanima predvsem to, kaj bo prineslo svetu metala. Preletimo ravnokar preteklo leto v svetu kovine, las, glasnih kitar in mnogih koncertov, predvsem zato, ker se mnogih izmed njih zaradi takšnih in drugačnih razlogov verjetno ne spomnite (ali pač?). V predvajalnik nujno vstavite in zavrtite Agent Steel, po možnosti kronološko, konec cikla 144.000 dni, roko na srce, ne mine v času povprečne življenjske dobe, »we, the chosen ones«, smo dočakali konec (za tiste manj vešče Agent Steel, govorimo o komadu »144.000 Gone« in upamo, da nas ne zadane »The Unexpected«). Osvežimo nekatere spomin(e).
Januarja nas je obiskal Eric Forrest, nekdanji član kultnih Voivod in negatronsko spremenil Orto bar. Sledili so mu Dorededuh z nekdanjimi člani Negure Bunget, konec meseca pa še melo paket z legendarnimi Helloween in nekoliko manj legendarnimi Stratovarious z borcem Jörgom Michelom na čelu. Januar je zaključil tradicionalni WinterStrike fest v Kompleksu na Ravnah, kjer so razbijali Negligence, Vigilance, Scepsis itd., februar pa so zopet otvorili Negligence v Novi Gorici. V jeans in usnje oblečeni smo odšli na Tomcat in Vigilance v Postojno le dan zatem, nato pa je prišel striček Tom in sodomiziral štajersko prestolnico. Sodom so predstavljali prvi resni highlight preteklega leta. Nashville Pussy so obiskali Ljubljano, konec meseca pa isto mesto finska Sonata Arctica, ki ji obiskovalcem ob nakupu karte obljubila »šprico inzulina«. Marca je na prvi dan Bonecrusher Fest z brutalnim line-upom razsul Kino Šiška, jugo- Bombarder so obiskali Orto, Lazarus A.D in Death Angel pa so »sthrashirali« mesec, ki nikakor ni zaostajal za prejšnjim.
Prvi dan četrtega meseca je bil rezerviran za pogubo in mojstre le-te, Count Raven. Dozo dooma je dobila polna Orto dvoran(ic)a, Handful Of Hate pa Mostovna. 16. aprila smo se po dveh mesecih zopet podali v Maribor na heavy spektakel v dozi Bullet, Enforcer in Skullfist. Črne duše je krstil stric Kanwulf z Nargaroth, Noctiferia je obiskala Škofjo Loko, Subart v Kranju pa je doživel black metal ceremonijo s Somrak idr. Konec meseca se je del Paranoida podal na Keep It True festival, kjer so Crimson Glory in Satan servirali enega izmed koncertov leta, Vicious Rumors pa napovedali, da bodo rušili Ljubljano mesec zatem.
Mesec maj je prinesel sedem, osem »večjih koncertov«. Rotting Christ, Portrait, ki so odpovedali, a so zato razbijali UseLess, nato Hate Eternal, Demonical, Kataklysm, prej omenjeni Vicious Rumors in na koncu največji in najboljši: Saxon. Festivalska sezona, ki se je v zadnjih osmih letih raztegnila na obdobje od aprila do septembra, se je medtem nadaljevala v sklopu Metalfestov; prvi se je ustavil v sosednji Avstriji.
Junija so irski druidi Primordial štajerce metalsko prebudili, D.R.I. so sesuli Gala Halo, Metalsteel so ob spremstvu Keller v Medvodah posneli prvi slovenski live metal album, mesec pa so zaključili The Black Dahlia Murder. Klubsko umirjeni julij je napovedal najmočnejši festivalski mesec oziroma dva. Romanje v Tolmin, na Češko, v Nemčijo itd., pa se je nadaljevalo dobrih šest, sedem tednov. Slovenske ekipe so obiskale Metalcamp, Masters Of Rock, Brutal Assault, Metalfest, RockHard Festival, Tusko, ponovno obujeno slovensko Metal Manijo ter naš (zdaj že tradicionalni) webzinovski Paranoid Open Air v Kamniški Bistrici. September je odprl Live In-Sanity, prišli so Samael in Melechesh.
V metal mesecu s H(a)elloween so Ormož obiskali legendarni The Accused, Menzo pri Koritu Pro-Pain, Gala Halo dan zatem Exhumed itd. »Dead« mesec se je blasfemično začel v Novem mestu, kjer so razgrajali domačini Mephistophelian z družbo, death metal napad pa se je nadaljeval z Vomitory in Dancing on Your Grave fest v Kranju. D.R.I. so v »slovenski« Gorici še enkrat pokazali f.o.a.d. človeštvu, Insomnium so poskrbeli za melodeath duše, Warbringer za thrash fanatike, ki jih nedelja in maša nista ustavili, Orto je bil poln, mesec pa so zaključili ponovno močni Decapitated.
Zadnji mesec predapokaliptičnega leta so v krzno odeli Moonsorrow, Hammerfall in Vicious Rumors so poskrbeli za heavy metal manijake, Premonition 13 so z legendarnim mastermindom Winom Weinrichom iz Saint Vitus poskrbeli za knapovsko Velenje, Cynic so eno izmed meditacij opravili v Ljubljani, Exodus, Destruction in kompanija pa so razsuli (sicer tretjinsko prazno) Šiško. Napalim Ti Dedu Fest, Live In-Sanity v Škofji Loki, Death & Pantera Tribute na Ravnah so predzadnji teden dokončno okronali preteklo leto, na dan prehoda pa ste se ob zvokih Negligence pred Križankami lahko dostojno metalsko poslovili in proslavili vhod v novo metalsko leto. Ni da ni.
2012 je uganka. Thrash je dosegel zenit. Nekaj podobnega sem zapisal predlani, lani pa se je, hm … No, zgodilo se je pravzaprav vse: od tega, da je Mustaine z Metallico odigral vseh sedem komadov z legendarnega No Life Till Leather dema iz leta 1982, do tega, da so Exodus, Destruction, Heathen, Mortal Sin igrali komade z izključno prvih dveh, treh albumov, do tega, da zopet igrajo obskurni mojstri a la Exumer in nešteti drugi, do tega, da Testament in Death Angel razprodajajo ameriške turneje v rangu 1500 do 2000 ljudi na koncert, kar je celo bolje kot v osemdesetih itd. Pred dnevi sem v eni izmed reportaž omenjal primerjavo z leti 1986, ko je thrash dokončno zavladal in 1993, ko je ob koncu Metallicine dve leti trajajoče turneje dokončno mainstreamovsko (oziroma MTVjevsko) umrl. 2004 do 2011 predstavlja podobno obdobje, dejstvo pa je naslednje: zgodovina se ponavlja. Metal sicer ne sledi nobeni struji »normalnosti«, logike, čisto možno je, da se to ne bo zgodilo, a nič zato, če se bo.
Vse zvrsti nasploh so se vrnile in presegle vsa prejšnja obdobja, vsi bandi, ki so še živi so ponovno združeni, Black Sabbath po 34. letih snemajo novo ploščo z Ozzyjem, Metallica, Slayer itd. so stari 30 let, kmalu bodo to starost dosegli tudi Destruction, Sodom, Kreator in ostali še aktivni dinozavri. Počasi jim v starosti sledijo vsi death metal veljaki, ki vztrajno lezejo k 45., 46. fizičnim in 20., 25. letom delovanja. Že Lamb Of God (prej seveda pod drugimi imeni) igrajo 20 let, prav tako Dimmu Borgir in ostali »mladiči«. Kdo so »res mladi bandi«? Kdo obeta? Nekaj jih je, a nič prav zares svetlega, resno izstopajočega. Ne govorimo o ultra podzemnih bandih, da ne bo pomote. Heavy metal je zavzel piedestal. Piedestal, na katerem je 2007/2008 bil novi val thrasha (in na tisoče MySpace/Metal Archives bandov), a kot ta je tudi heavy prišel prej kot kvalitetno na žalost kvantitetno, kičasto in predvsem nezanimivo ter obrabljeno (z izjemo izjemnih In Solitude, Vanderbuyst ter nekaj ostalih cvetk). Kaj nam ostaja, kdo so novodobni Judas Priest, Iron Maiden itd.? Koga bomo gledali čez 20 let, mi oziroma naši metalski zanamci, s strahospoštovanjem kot mi gledamo Motörhead in ostale prej naštete mojstre težko kovinske industrije? Heavy metal ni rock (čeprav je), Iron Maiden čez sedem, osem let ne bodo mogli tekati po odru, medtem ko Deep Purple, Uriah Heep, Yes, Rush, Wishbone Ash in ostali še vedno lahko stojijo na istih mestih, kot zadnjih 40 let. Ian Anderson celo izgleda mlajši kot pred štiridesetimi leti. Tom Arayja je že odnesel kazen, Mustaine prav tako, tudi Kerry King čez 10 let, roko na srce, pri 60. ne bo mogel več headbangati kot danes, Corpsegrinder pri 55., 56. čez 10 let ne bo vrtel propelerja 200 na uro, poslavljajo se legende, ki so celotni zvrsti dale ime, švedski Candlemass, pa tudi Lee Dorrian s Cathedral itd.
Namenimo nekaj stavkov strani, ki vas že trinajsto leto zapored spremlja v svetu metala: Paranoid webzine. Lani smo dobili nekaj izredno nadarjenih, zagnanih in nadvse metaloziastičnih novih piscev in fotografov. Ekipa je narasla na osemnajst članov. Vsi imamo službe, fakse, otroke in tisoč drugih obveznosti, vsakodnevne novice, članke, galerije in ostale prispevke pa ustvarjamo izključno in samo za vas, metalci in metalke. V zadnjem letu se je nabralo okrog 220 prispevkov ter seveda nešteto, nešteto novic. Z največjim veseljem. Paranoid je v 2012 vstopil močnejši kot kadarkoli prej, ogledov strani je na stotisoče in vsak dan naraščajo, tudi pri nas pa se obetajo spremembe; večje, na bolje. Vsebina se širi, prihajajo nove sekcije, vsebine na glavni strani. Skrivnosti bomo razkrili, kot se za leto apokalipse spodobi, tekom prve polovice leta, vsebina člankov, prispevkov pa bo še bolj raznolika, bogatejša, bolj informativna in zanimiva, brez dvoma. Leta minevajo, Paranoid ostaja.
Prihodnost metala ni vprašljiva, nikakor. Le pojem je izredno širok, pridevnik »metal« bo v taki ali drugačni obliki ostal, vedno in povsod. Negotova in vprašljiva sta predvsem kvaliteta in pristnost. Pristnost. Ta pri metalcih, ki živijo za kovino sicer nikoli ni bila vprašljiva, zato ne dvomim, da bodo naslednji »veliki« postali to prav zaradi takih, torej fanatičnih fanov, ki se poistovetijo z njimi. Kot smo/so se nekoč z Iron Maiden, Judas Priest, Black Sabbath in ostalimi. Sicer pa: metal ne bo nikoli odšel ali umrl, brez skrbi, nesmrtni avdio zapisi vseh legendarnih bodo o(b)stali za vedno in do konca. Z njimi boste vedno lahko podoživ(lja)eli nore, neopisljive, najlepše trenutke, ko ste dotične bande gledali v živo, ob njih čupali ure in ure … Dolgo po tem, ko ne bodo več obstajali, čez 20, 30 let. Užijmo metala, predvsem v živo (torej na/pod/za/pred odrih) kolikor je le mogoče, dokler še imamo vse »velike in legendarne«, po zmerno dostopnih cenah in v še sposobnem, nesenilnem stanju. In ne pozabite, Heavy Metal daje smisel, poslušajte/metalizirajte ga/z njim še naprej …