Nekaj let nazaj, ko je izšel drug album z naslovom Advance And Vanquish, je metalska srenja vzdigovala obrvi, češ za kakšen »joke« band gre. Mnogi so se strinjali, ampak skrivaj uživali in hit Deadly Sinners, kjer prednjačijo piratske melodije a la Running Wild in najbolj smešna kopija Halfordovega vokala, je postal skoraj obvezni »štiklc« vsake prave metal zabave, kjer se vrtijo še Manowar, Maiden, Motörhead itd.
Leto je 2007 in Kanadčani so se odločili izdati novo ploščo Fire Up The Blades. Band je že uveljavil svoj resni in profesionalni pristop ter razkril svetu svojo strast do tradicionalnega metala z modernim pridihom. In prav tukaj 3 Inches Of Blood tudi nadaljujejo. Resda je stvar odlično sproducirana in vsi, ki pravite, da Slipknot svetu prinašajo samo gorje se boste prepričali, da ima Joey Jordison nekaj asov v rokavu. Končni miks je naredil Zeuss, ki je znan po dobrih ameriških modernih zadevah in ta dva sta omogočila, da bodo 3 Inches Of Blood našli mesto v današnjem metalskem panteonu.
Pesmi so himne, ki pa se že po imenih, kaj šele po vsebini, izogibajo klišejem, po katerih so znane metal himne recimo Manowar, Sacred Steel ali pa Godess Of Desire. Tokrat ne boste našli konceptualnih povezav, ampak boste našli nekaj, kar boste z veseljem poslušali na motorju, na dobri metal žurki, v gostilni ob pivu ali če boste res imeli dosti Running Wild in Judas Priest ali pa Iron Maiden, na katere me 3 Inches Of Blood najbolj spominjajo. Vendar so prisotne kontradikcije, ki iz ožarčenih rezil naredijo bolj trohneče železo. Kitarista Justing Hagberg in Shane Clark dobro poznata svoje idole (Trial Of Champions, Nocturnal Command), a jima manjka neke ostrine – vse skupaj na trenutke zveni celo preveč veselo. Solaže se mi vse zdijo vplivane od In Flames ali pa Running Wild, medtem ko so riffi premalo surovi. Stvar rešuje devastacijski boben Alexeija Rodrigueza, kateremu je Jordison pokazal nekaj trikov, a se Alexei res drži klasičnih metal ritmov (odštevši blast beat v komadu Infinite Legions). Kljub temu pa se jih včasih drži kot pijanec plota in tu pa tam moderni ritmi ne gredo v klasični pridih. Najbolj izstopajoča sta vokalista Cam Pipes in Jamie Hopper. Eden je po mojem mnenju dolgočasen in enoličen kričač, katerega cilj v bandu je to, da drži povezavo z modernim metalcore zvokom. Drugi pa zveni kot risankasta verzija Roba Halforda in edini stvar povezuje s heavy metalom. Ni toliko tečen ali pa smešen kot je precej oster in jasen (odlična izgovorjava v The Hydra's Teeth), a vseeno mu ne bi škodilo, če bi pobral še kakšne druge vzorce, kot to recimo počnejo Halford, Dickinson in Dio ter Adams.
Iskreno je plošča dober poskus oživljanja časov tradicionalnega metala, vendar mislim, da bom posegel po že obstoječih legendah. Dobro zastavljeno, malce slabše izvedeno, dober zvok pa prinaša na dan vse slabosti – premalo heavy, včasih nejasno v smeri, po melodijah včasih klišejsko, ampak vse skupaj preveč veselo. Piratske zabave gor ali dol, upam da bodo 3 Inches Of Blood z leti, ki prihajajo, izpilili svoje dobre strani in izoblikovali identiteto, ki bo odsevala to, kar so. Ne pa nek čudni klon bogov.

Ivan