Dobrih šest let smo morali čakati na nov plošček slovenskih progresivnih stonerjev Ambra, a če se skupina stara kot dobro vino (in ne kislo mleko kot nekateri veliki bandi), je naša potrpežljivost še kako nagrajena. Druga plošča, izdana v samozaložbi, nosi pomenljiv naslov Remnant in predstavlja naslednje poglavje banda v njegovi že desetletje dolgi karieri.

Ob prvem poslušanju Remnanta takoj pomislim, kakšen (pozitiven) kulturni šok mora biti za poslušalca, ki je bil teh šest let »v temi« in ga primerja s prvencem Cor. Nekaj komadov smo imeli namreč priložnost slišati že kot predujem, bodisi v obliki studijskega singla (Black and Blue) bodisi kot Youtube »bootleg« (Spark, The Valley, itd.), na plošči pa se je znašel tudi single iz leta 2020, So This is it, ki kot »instrumental« služi kot outro plošče. Dodajmo še številne nastope v živo, kjer smo se spoznali z novim vokalistom Jakobom, in ja, pravo presenečenje sem si pokvaril sam.

Remnant se začne (namenoma ali ne) zelo podobno Coru – s tipično zvenečim stonersko-bluesovskim riffom – a podobnost se kaj hitro konča. Prva zaušnica je zagotovo prvi Jakobov refrenski krik »Save yourself«, ki prijazno, a trdno nakaže, v katero smer bo šel nov zvok in vokali z njim. Že v peti minuti pa sledi še udarec v pleksus s komadom Remnant – s popolnoma nepričakovanim preobratom v zvoku, v smeri agresivnejšega sludga. Da, globok downtunan kitarski zvok zvesto ostaja, vendar prej pogostejše dolgo zveneče in odzvanjajoče riffe zdaj zamenja več odsekanega in dušenega »šredinga«. Večslojne kitarske linije so fenomenalno zmiskane v polno sozvočje, ki ga le še dopolnjujejo bas linije in tolkala. Janija Premužiča je na vokalih zamenjal Jakob Rejec (Challenger, ex-Vigilance), ki s čistim in spoliranim glasom prinaša nekakšno protiutež kompleksni instrumentalnosti na drugi strani ter še več dinamičnosti in razpona. Hkrati kričeč »screamo« pomaga zacementirati sporočilo in ne sme manjkati.

Posebno omembo moram nameniti komadu Timeless, ki zvokovno sledi drugačnosti naslovne pesmi, prinaša več vokalnega eksperimentiranja in se zaključi s fenomalenim outrom na trobenti, ki me takoj asociira na ekstremnejše projekte, kar niti ni čudno, saj je gost Gašper Selko sodeloval tudi z black metal bandom Condemnatio Cristi in Noctiferio. In še častna omemba Through my Sky ter The Valley kot epski in atmosferični baladi. Prva zaradi najizrazitejše akustične podlage ter občasnega izoliranega basa, meni prečudovit poklon, druga pa zaradi dominantnega vokala z razčlovečenimi kriki, kjer se ti morajo naježiti dlake.

Fantje se ponosno pohvalijo, da je ploščo zmiksal Ben McLeod iz All Them Witches, in kot da to že samo po sebi ne bi bilo neverjetno za vse njegove fane, je na albumu odigral še solažo na komadu Void. A čeprav je vse to imenitna reklama in izjemen dosežek, si vseeno upam trditi, da razen vrhunske produkcije in kompleksnosti ter večplastnosti ni pretirane podobnosti z nashvillskimi čarovnicami. Ambra ima edinstven zvok, ki ne kljubuje trendom »velikih«, in če rečemo, da ima stonerstvo pogosto krizo identitete, zlasti ko se je treba postaviti v rock ali metal kategorijo, je očitno, na kateri strani stoji Ambra s preteklimi izkušnjami iz Ophidian in Vigilance. Remnant raziskuje temačnejše metalske globine in prinaša v miks več »pogube in sluzi« (khm, doom & sludge). Besedila so depresivna in eksistencialna, zvok globlji, kompleksen, progresiven. V današnjem svetu, ko je vsega preveč, je ta diferenciacija še kako dobrodošla. Band in plošča, da si ju zapomniš. In v letu, kjer so me veliki bandi nemalokrat razočarali z zadnjimi izdajami, zlahka rečem, da je Remnant moj plošček leta. Vsekakor sem ga največkrat poslušal, pa je izšel komaj mesec dni nazaj.