Dobre pol leta po odprtju Kadilnice of Death v Menzi na Metelkovi, kjer je Ambra nastopila tik pred izidom albuma Remnant, se je skupina vrnila v domačo Ljubljano s predstavitvijo omenjene plošče v Kavarni Cukrarna. Pol leta od izdaje je za večer, namenjen izidu, nenavadno dolga doba, ob poplavi vsega kulturnega dogajanja pa morda ravno pravšnja, da publika, ki zalezuje koncertno sceno vsak vikend, vsebino sploh uspe ustrezno ponotranjiti.

V Menzi smo za paket treh ansamblov odšteli 10 evrov, do prizorišča prestopali zasušene zaplate urina in prineseno, nalepljeno na podplate, vmešali v zatohel vonj metelkovskga klubskega ozračja. Tedaj sem imel ob tisti napol delujoči opremi kluba glede same izvedbo Ambre cel kup pripomb, ki jih je band vzel resno in do nastopa v Kranju (za reportažo nisem zbral moči) počistil pomanjkljivosti. Konec aprila smo se tako iz metelkovske svinjarije prestavili v izčiščen prostor moderne, sterilne arhitekture, v katerem se urbana alternativna scena prelevi v visoko kulturo (čeprav sem ob poskusu nalivanja dolgo zorjene barbere kleti Krapež v plastični kozarec ogorčeno skoraj sprožil intervencijo someljeja Bufolina (ex-Sweet Sorrow)). Za en sam ansambel smo tokrat odšteli 15 EUR in s tem se nadaljuje trend ustreznega vrednotenja domačih skupin, ki ga je teden pred tem z 20-evrsko vstopnico začela Noctiferia v Orto baru.

Simboličnemu prehodu med okolji je sledil kvalitativni preskok izvedbe, dogodek pa je bil zanimiv za en razred obiskovalcev. Nekih 30 ljudi sem naštel, med njimi nekaj otrok. Ambra je sicer od vedno bila v ljubiteljski domeni maloštevilnih poslušalcev, tokrat pa je nastopila celo ob direktni žanrski konkurenci sočasnega koncerta Bārûtu Ritval: Wyatt E., Hrmülja ter A Gram Trip v Gromki.

Nekaj pred pol deveto se je množica iz prijetnega aprilskega ozračja prestavila v notranjost, kjer je tišino prekinila predvajana pesem The Valley v klavirski in vokalni izvedbi Urške (Blu.Sine). Band se je ta čas zavihtel na oder ne iz zaodrja, pač pa iz vrst publike in z značilnim temačnim bluesovskim prepletom kitar odprl set s pesmijo Arcadia 404. Kristalno čisto kot na albumu. Ko sem prejšnji november v teh prostorih  poslušal nastop Kamre in Malorshige, sem imel spričo zvoka, predvsem bas bobna, težke pomisleke o primernosti prostora za glasbene dogodke, a je dvorana, kot kaže, čisto ustrezna, dasiravno ta večer bobnar ni rešetal z basovskimi šestnajstinkami. Sprehod med redko posejano množico je sicer razkril dramatično razliko v zvoku pri postavitvi ob en ali drug bok. Blizu odra smo tako lahko poslušali izostreno solo točko, zdaj Blatnika na levi in Krofliča na desni, pri slednjem pa smo v tej čistosti lahko povezali, od kod točno izvirajo vsi čudni zvoki na Žigovi retro kitari.

Glasba je skrajno depresivna in težko požene publiko v gibanje, zato se takoj opazi najočitnejši napredek pri povezovanju pesmi – elegantno zdrsnejo iz ene v drugo brez neprijetne tišine. Največ kritik je v preteklosti letelo na nespretno Jakobovo rokovanje v skoraj nemogočih okoliščinah, v spregi glasbe, ki tišči k tlom negibno publiko, in goste tišine, ki v odsotnosti hrupa prav mučno raztegne čas. Band očitno zdaj ta del pojavnosti, lastne glasbe in pripadajoče publike v celoti razume in primerno integrira. Tokrat smo tišino elegantno obšli in po Ulysses z Void in Spark prišli do prvih vokalnih in solo vrhuncev večera.
 

V uri in pol programa si je bilo vredno band ogledati tudi z balkona, saj je toliko bolj do izraza prišlo mojstrsko upravljanje z lučmi in umetno meglo, projektor pa je nad bandom izrisoval spiralast logotip ansambla. Tehnika osvetlitve in masivni zvok ob visokem stropu nastop naredita živ, band pa velik, mnogo večji kot v drugih luknjah. V fotelju zgoraj sva si z Nardinom ravnala kosti, a pred leti sva po nastopu Noctiferie v Izbruhovem bazenu debatirala o tem, kako se jim ne da več igrati po teh smrdljivih placih, in tedaj sem bil kot mulc morda kar malo užaljen, sploh ker si v odsotnosti kvalitetnejših prizorišč niti nisem znal predstavljati, kam meri. To je to, Cukrarna. Višje ne gre, razen če naliješ barbero v plastični kozarec, potem ne gre nižje.

Jakob, ki je vokalno ta večer odpel vse z občutkom in srčnostjo, ki presega albumsko izvedbo, se je prvič nekoliko razgovoril pred naslovnim komadom zadnje plošče Remnant. Struničarji so se tisti čas preglasili nekaj tonov niže, sledilo pa je presenečenje, pravzaprav nagrada za obisk s tandemom priredb Alice in Chains in Nevermore, pri katerih so vsi člani pokazali še večjo tehnično vsestranskost, več kot ustrezno vokalno adaptacijo in natančno prepletanje prstov ob solažah in skoraj neoklasičnih nastavkih pri The Sanity Assasin. V obdobje prvega albuma smo se vrnili s pesmijo Johana, pri kateri imam občutek, da je Jakob šele v tej ediciji zares odlično na novo interpretiral vokalne linije v svojem registru in jih povzdignil na raven zadnjega albuma. Koncert se je pričel iztekati s Timeless in krožno zaključil z balado The Valley, ki … oh … ni besed, samo še vzdih. Prelepo.

Ritem sekcije nisem niti omenil. Zanjo velja enako kot za zvok. Če se o tem ne pogovarjaš, pomeni, da je vse točno tako, kot mora biti. Robi in Anže po principu manj je več držita vso stabilnost, ki je lastnost dobre ritem sekcije. Vedno v ozadju, zadovoljna s tisto neslavno vlogo krotilcev kaosa, katerih trenutna nevestnost lahko odnese cel band.

Kot zgolj poslušalec lahko le ponovim Jakobove besede zahvale vsem vpletenim v ta koncert. Dodajam še hvalnico vinski kleti Krapež. Barbera je avtohtona slovenska sorta, sem se priučil ob šanku.

Setlista Ambra: Arcadia 404, Ulysses, Void, Spark, Black and Blue, Through My Sky, Divine Dark, Remnant,The Sanity Assassin (Nevermore), Love Hate Love (Alice in Chains), Johana, Timeless, The Valley.