Švedska progresivna scena že zdaleč ni tako razvita kot heavy ali death, vseeno pa iz leta v leto vse bolj opozarja nase. Mayadome žal več ne obstajajo, zato pa so tu vse večji Pain Of Salvation in tudi Andromeda. Slednji se sedaj predstavljajo s svojo drugo ploščo II = I.
Če Andromeda primerjamo s prej omenjenimi rojaki, potem lahko med II = I najdemo nekaj podobnosti s Pain Of Salvation. A ne toliko z drugima kot s prvima dvema ploščama, kjer je bil njihov pristop opazno trši. Andromeda so še trši, kar se vidi predvsem v ostrih, zelo modernih staccato riffih, zato pa so nekaj manj kompleksni, »odštekani«, čustveno nabiti in raznovrstni. Seveda je njihovo tehnično znanje na visokem nivoju, kot tudi sposobnost pisanja zahtevnih kompozicij. V instrumentalnih delih ritem sekcija občasno »zaide« proti fusionu, drugače pa so v večji meri prisotni klasični progresivni elementi. Med njihove pozitivne lastnosti sodi tudi pevec, ki pa mu je agresivni pristop vseeno malo bolj domač kot umirjen, čustven.
Če želite koga navdušiti za progresivo, potem mu s tem albumom še prizanesite. Glasba je le preveč nenavadna in nevsakdanja. To pa je ponavadi dober znak za tiste, ki želijo raziskovati.

Matjaž