Apocalyptica, finski glasbeni čudež, so že leta 1996 s prvo ploščo, na kateri so preigravali Metallicine pesmi, podrli marsikateri tabu, ki je veljal v klasični glasbi. Prej in še posebej v zadnjem času so sicer že bila sodelovanja med metalom in klasično glasbo, vendar so bili štirje violončelisti, ki so se poimenovali Apocalyptica, prvi klasični glasbeniki, ki so sami začeli igrati metal. Seveda na svojevrsten način, ki je v čistem nasprotju s klasičnim igranjem tega instrumenta.
Cult je njihova tretja plošča po vrsti, a se v marsičem razlikuje od prvih dveh. Ploščo v glavnem sestavljajo lastni komadi (10), priredbe so le tri. Poleg violončel so prvič uporabili drugi instrument - bobne. Malce pa se je spremenila tudi zasedba. Namesto Antera Manninena, ki mu je bolj pri srcu klasično igranje, je prišel Perttu Kivilaakso. V bistvu so naredili zamenjavo s helsinškim filharmoničnim orkestrom.
Eicca Toppinen je avtor vseh lastnih skladb. Kot na priredbah jim tudi tu s thrasherskimi riffi dajejo ritem. Drugače pa uporabljajo več efektov, veliko je različnih melodij, dinamike, odpiljenih solaž, v vse to pa zelo dobro vpletejo tudi bobne. Na plošči so tako hitrejše, agresivnejše pesmi (Path, Struggle, Pray!, Hyperventilation), kot tudi počasnejše, v bolj klasičnem stilu (Romance, Beyond Time, Coma). Hall Of The Mountain King (pa ne od Savatage, ampak od Edvarda Griega) je njihova prva klasična priredba do sedaj. Originalu so dodali moč, agresivnost in hitrost; odlična priredba. Glede na original, Until It Sleeps izpade prav tako dobro, da o Fight Fire With Fire sploh ne govorim, saj so jo odigrali vsaj tako hitro kot Metallica.

Matjaž