V letu, odkar je izšel njihov zadnji album Apocalypse, se v taboru italijanskih melodičnih power metalcev Arachnes ni zgodilo nič kaj novega. Vsaj v glasbenem smislu ne, kajti najnovejši izdelek Primary Fear ne pomeni kakšne posebne nadgradnje njihovega dosedanjega dela. Poudarek ostaja na neoklasičnem kitarskem in klaviaturskem igranju bratov Caruso. Klaviature niso tako pompozno simfonične kot pri nekaterih rojakih, poleg tega pa se klaviaturist zelo rad nagiba k hammond zvokom. Obvladovanje instrumentov v njunem primeru še ni porok inovativnosti pri igranju, čeprav se trudita in jima na trenutke celo uspeva. Kar se komponiranja tiče, pa se bosta morala še veliko naučiti. Vseeno se kažeta v dosti svetlejši luči kot bobnar, ki skozi pol albuma nabija double-bass v istem tempu. Boljše ocene kot “še kar” bi težko dobila katerakoli pesem od petnajstih, mogoče instrumental Thriller. Instrumentalov (med njimi tudi priredba prog rockerjev E.L.P. – Eruption) je nasploh veliko, kar pa po svoje niti ni slabo, kajti vokalistu Enzu (vokalist in klaviaturist v eni osebi) nemalo problemov povzroča angleška izgovorjava.
Mogoče bi bilo bolje, če bi si za naslednji album vzeli več časa in poizkusili narediti nekaj konkretnejšega, ne pa da nas leto za letom zalagajo s povprečnimi italijanskimi power metal albumi.

Matjaž