Nizozemski kult se je pred skoraj tremi leti vrnitveno (v slogu) proslavil z albumom Death … The Brutal Way. Kljub pomislekom pa Asphyx danes, v letu apokalipse, še vedno ne sprejemajo kompromisov in rušijo z Bismarckom naprej in do konca. Legendarni Martin van Drunen (Hail of Bullets, ex- Pestilence, ex- Bolt Thrower) kjub Mamelijevemu nerganju izdaja precej boljše plošče Fat Patricka, band pa kot celota tvori eno boljših starošolskih, ponovno obujenih zasedb (preverjeno v živo, kot tudi Hail Of Bullets z Van Drunenom, oboje seka v saj veste kam in naprej).
Z Death ... The Brutal Way so Asphyx resda očitno za nianso pospešili tempo, tu pa se »smrtno kladivo« vrača v star tempo, midtempo doom/death masakra (če bi pod »deathhammerjem« bila človeška telesa, bi bilo zares težko gledati postopek... no, ali pa tudi ne) z umirajočim vokalom Van Drunena, ki je poleg Beccere, Tardyja, Schuldinerja in Willetsa najbolj grozljivo premlel možgane metalcev konec osemdesetih. Sedem in pol minutni Minefield je najboljši prikaz napisanega, neustavljivo ledolomilsko ozračje pa se s še dvema skoraj sedemminutnima mojstrovinama (Der Landser in We Doom You To Death) vzdiguje do zenita. Glasnost na 110%! Komadi si sledijo v lepi kombinaciji krajših in daljših, ravnovesje je ohranjeno skozi celotno dolžino ploščka, masivni, celo nekoliko sludge zdoomirani riffi pa prava paša za vse vrste telesnih sprejemalcev zvoka, notranjih in zunanjih. Produkcija je nenasičena, vpeta v kolizijo ubijalskih riffov in odličnih bobnov, manko je le neizrazit zvok (pre)distorziranega basa, ki kljub temu v nekaj odsekih le pogleda na plano iz podmornice in je zato lahko spregledljiv pomankljaj.
Album slabe točke nima, odgovor je jasen: Deathhammer awaits!