Švedski melodični metalci Axenstar postajajo vse boljši, a tudi po četrtem albumu The Final Requiem jim še vedno dosti manjka, da bi dosegli evropsko oziroma skandinavsko elito melodičnega metala.
The Final Requiem je prijetno poslušljiv, z lepimi melodijami zaznamovan in v hitrejšem ritmu izpeljan album. Riffi so bolj heavy kot v preteklosti, kar gre verjetno pripisati menjavi kitarske sekcije, pogosteje se poslužujejo kitarsko klaviaturskih duelov in tudi nasploh se ta dva instrumenta dobro medsebojno dopolnjujeta. Klaviature so tudi bolje umeščene v zvok kot na prejšnjem albumu in ne silijo preveč v ospredje. Refreni gredo hitro v uho, problem pri njih pa je ta, da so odpeti skoraj v enakem tonu kot ostali deli skladb in zato ne učinkujejo kot bi lahko. Vokalist bi lahko iz njih potegnil več, zaenkrat jih odpoje prešibko. Ritem skozi skladbe je precej enakomeren, bobnar tu vse preveč vztraja pri double-bassu, ki izstopa v zvoku in veča občutek monotonosti ter medsebojne podobnosti skladb. In dokler se skladbe ne bodo bolj razlikovale med seboj, dokler ne bodo pisali bolj razgibano in raznoliko ter posneli še kakšne himne, bodo Axenstar ostali le skriti tip za melodične power metal freake.

Matjaž