Čeprav je Barathrum zasedba, ki je del scene že od samih začetkov drugega vala black metala (se pravi od leta 1990, če upoštevamo še njeno delovanje pod imenom Darkfeast, oziroma od leta 1991, ko je prišlo do prevzema današnjega imena), tej na našem portalu presenetljivo nismo namenili dosti prostora. Oziroma resnično zelo malo. Čas je torej, da se to spremeni, skoraj 35 let delovanja oziroma izdaja že desetega studijskega albuma Überkill pa sta mejnika, ki govorita temu v prid.

Finski kvartet pri proizvajanju glasbe že od nekdaj prezira hitrost, čeprav je povsem ne ignorira. Namesto tej se raje posveča ustvarjanju nalezljivih in groovy ritmov, pri čemer si pomaga z dvema bas kitarama. Sicer ne morem ravno trditi, da ti pri poslušanju med domačimi štirimi stenami prideta povsem do izraza, kajti če tega dejstva ne bi poznal, potem sploh ne bi vedel, da imam(o) opravka z njima. Drugače je seveda v živo, kjer so basovske linije močneje navite, medtem ko studijska izkušnja prinaša »samo« dobro slišno bas kitaro.

A naj bas kitari na tem mestu ne ukradeta celotne pozornosti. Ti sta pomembni, a celostno gledano le dopolnjujeta glasbeno sliko, ki jo ustvarjajo Barathrum. Ti na Überkill še v nekoliko bolj starošolskem slogu ali pristopu ponujajo devet viž, ki zelo pogosto zaidejo v hard rock, heavy ali speed metal vode, tako da preglas v naslovu albuma oziroma nemški prevod Overkill, večne klasike od Motörhead, nikakor ne zavaja. Med omenjenimi devetimi komadi najmočneje izstopa predzadnji Dark Sorceress 3 (Spring Siege) že zaradi svoje dolžine, saj je z dobrimi sedmimi minutami skoraj enkrat daljši kot vsi drugi komadi na albumu, poleg tega pa ponuja dodatno dozo epske melodičnosti in s tem dodobra razbije monotono vzdušje, ki ga album ponuja do takrat. Povsem razumljivo je torej, da naslovni komad za njim, ki zaključi album, znova izstopa, pa čeprav samo povzame, kar je plošček pred tem ponujal.

A da vas ne zavajam preveč. Čeprav se Barathrum skozi ves album držijo skoraj istega recepta, so komadi v okviru tega dovolj raznoliko začinjeni, da poslušalec nima občutka, da se ves čas vrti isti komad. K temu seveda v močni meri pripomorejo že omenjeni nalezljivi groovy riffi, pametno uporabljene kitarske solaže, ki so kdaj tudi same sebi namen, in skupinsko petje ter govorjeno podajanje besedil v finščini.

Überkill nikakor ni nič za sladokusce ali ljubitelje kompleksnih struktur. Tako kot nekoč Motörhead tudi Barathrum stavijo na neposrednost, katere priljubljenost na skali všečnosti variira od posameznika do posameznika, medtem ko v živo zagotovo razmiga vsak vrat.