Steelfest Open Air 2024, 3. dan

Energija je pojenjala, telesne bolečine so rasle, prav tako tudi utrujenost. Poleg bandov, ki nam niso bili ravno pisani na kožo, so bile te glavni razlog, zakaj je zanimanje za festival, hitreje kot smo se bližali njegovemu zaključku, vedno bolj upadalo. (Dejan)

Na festivalu Steelfest 2024 so tretji dan nastopili:

13.30 – Licht Des Urteils
14.00 – Torsofuck
14.45 – Marras
15.30 – Thornspawn
16.15 – Ifernach
17.00 – Sarkrista
17.45 – Diocletian
18.30 – Barathrum
19.15 – White Death
20.00 – Acherontas
20.45 – Denial of God
21.30 – Dødheimsgard
22.15 – Horna (Spellgoth)
23.00 – Blasphemy
00.15 – Mysticum

Barathrum na festivalu Steelfest Open Air 2024
Finski črno obarvani doomerji Barathrum so bili zame eden izmed highlightov festivala. Bandu sem nekoč, davno nazaj rad prisluhnil, nakar se je zanimanje zanj zaradi drugih interesov izgubilo. In ker nikoli v preteklosti nisem imel možnosti, da bi bandu »nekje v bližini« prisluhnil v živo, je bilo veselje ob zaznavi njihovega imena na seznamu nastopajočih dokaj veliko. Temu primerno sem z manjšo nestrpnostjo pričakoval njihov nastop, ki se je na Steelfestu zgodil na zunanjem odru, ki ga je zavzelo šest možakarjev, od tega kar dva baskitarista. Zakaj dva, mi bo morda znal povedati kakšen glasbenik, moje novinarsko znanje v tej zvezi ne premore dovolj širine. A to je debata za kakšno drugo mesto, zato gremo dalje z glasbo. Finci so začeli nastop headbangersko, in sicer z Deep from the Depths, s prvim komadom svojega prvega albuma Hailstorm iz leta 1995. Ali sem med tem komadom izredno užival in mi je zaradi tega minil nadpovprečno hitro ali pa ga je band dejansko skrajšal. Dojemanje časa se je z naslednjim Witchmaster, ki na sredini postreže z dolgim in počasnim solom, povsem spremenilo. Tako, glasbeni uvod je bil narejen, sledil je prvi nagovor publike. Seveda v finščini. Pevec je začel streljati šale, ki so bile dobro sprejete, a jih naša mala druščina žal ni razumela. S komadom Revenge by Magick z albuma Legions of Perkele je končno sledilo nekaj poznanega in tako kot na CD-ju je tudi v živo ta prešel neposredno v komad Angelburner. Odlično! Kot njegova bas solaža. Pri naslednjem I Am Very Possessed mi je v spominu ostal clean riff na začetku, nakar smo bili deležni povsem novega komada: Death by Steel. Ta se stilistično ujema z bandovo preostalo diskografijo in znova postreže z všečno solažo na sredini. Do konca nastopa sem bil znova navdušen nad komadom z albuma Legions of Perkele, in sicer je to bil Last Day in Heaven, vrhunec nastopa pa je predstavljal naslovni komad albuma, med katerim so se številna grla na ves glas drla refren »Saatana, Saatana, Saatana«. (Dejan)

White Death na festivalu Steelfest Open Air 2024
White Death je šestčlanska black metal zasedba iz Finske, ki je leta 2017 izdala dolgometražni samonaslovljeni prvenec in lansko leto album Iconoclast. Šesterica je na Steelfestu nastopila v družbi dveh do spodnjic golih in na križ privezanih žensk, ene mrtve ovce in enega klavca, ki je to mesaril od začetka koncerta do konca. A tukaj se vizualne bizarnosti še niso zaključile. Pevec je nastopil skorajda povsem gol, samo neke vrste cunja je pokrivala njegove intimne predele. In kaj so Finci, ki jih je publika več kot očitno dodobra poznala oziroma z navdušenjem sprejela, ponudili glasbeno? Na trenutke surov in hiter black metal s klaviaturami v ozadju in na trenutke bolj melodičen in počasnejši black metal s klaviaturami bolj v ospredju. Kar širok spekter, ki pa mu ni uspelo premagati vizualnega performansa, ki je v kombinaciji z vročino v dvorani proizvedel močan smrad, zaradi katerega so predvsem ženske obiskovalke začele zapuščati prizorišče. (Dejan)

Denial Of God na festivalu Steelfest Open Air 2024
Kot je že Dejan uvodoma namignil, je tretji dan Steelfesta že precej načel telo in deloma tudi duha, saj je obisk vsakega festivala bolj ali manj že tek na dolge proge, če ne celo maratonsko početje. Vendar pa se je kljub temu v meni še poslednjič prebudilo poželenje po glasbeni ekstravaganci, ki jo ponuja black metal. Danske »starine« black metala Denial Of God sem poznal le po imenu, in ker je band aktiven že od leta 1991, sem se želel prepričati, zakaj mi band v vseh teh letih ni prekrižal poti. In že po prvem komadu sem dobil odgovor. Band v mojih očeh preigrava precej generičen black metal, ki je nekakšen skupek vseh značilnosti tega žanra z začetka devetdesetih. Seveda ta trditev nikakor ne zveni slabo in bi me glasba Denial Of God pred mnogimi leti verjetno posrkala vase. Slišano kot rečeno nikakor ni bilo slabo, le za moj okus preveč prežvečeno, kar je tudi nakazala veliko bolj prazna dvorana kot na primer pri finskih klavcih White Death. V spominu mi je tako najbolj ostala balada The Lake in the Woods, ki žanrsko nikakor ne sovpada s podobo na odru in se oddalji od prej omenjene generičnosti, z mitičnostjo doseže srhljiv učinek, ki ga drugim komadom nikakor ni uspelo. Svojo noto je ob koncu povprečnega nastopa dodal še The Horrors of Satan, ki ga je band posvetil vsem navzočim. (Žiga)

Dødheimsgard na festivalu Steelfest Open Air 2024
Dødheimsgard ali Vicotnik v drugo (en dan prej je nastopil z Ved Buens Ende kot kitarist in back vokalist). Ta možakar je res nekaj posebnega. Koncert je začel v obleki s suknjičem ter rokavicami, čez glavo pokrit s prozorno ruto in kadilom v roki. Band je začel koncert s komadom Et smelter z najnovejšega albuma Black Medium Current, medtem ko je Vicotnik daljši uvod komada izkoristil za prvi stik s publiko v prvi vrsti, ki jo je posipal z zelenim prahom in nato z njim še pomazal obraze kitaristov na odru. V slogu norca je nadaljeval performans, ki je bil seveda močno odvisen od trenutno igranega komada. Tako se je recimo med Sonar Bliss vrgel po tleh in čupal na vseh štirih, med The Snuff Dreams Are Made Of je obiskovalce v prvih vrstah vlekel za oblačila, na koncu koncerta pa si je celo privoščil manjši crowd surfing. Da je slednje izvedel med izvedbo zaključnega komada Traces of Reality, menda ni težko uganiti, saj je ta res blazno divji, medtem ko se je band za vse »sladokusce« s komadom The Ultimate Reflection z drugega albuma Monumental Possession vrnil v davno leto 1996. Čeprav je ta »pasal« kot ata na mamo, je sodobni zvok (namesto originalnega garažnega) vseeno poskrbel za rahlo grenak občutek. (Dejan)

Ker je bila pred nami naslednji dan kar naporna pot domov, se je z ogledom posebnežev Dødheimsgard naš obisk festivala Steelfest Open Air tudi zaključil. Potovanje na daljni sever se je tokrat izkazalo za prav posebno avanturo. Za to je vsekakor poskrbel tudi festival Steelfest, ki s svojo »posebnostjo« obiskovalcu da svojevrstno izkušnjo, ki sta jo poleg zavidljivega nabora bandov pričarali tudi izjemna kulisa ter obiskovalci sami, ki so na Finsko priromali iz vseh koncev in krajev. Ali je ta izkušnja vredna ponovnega obiska, mora presoditi vsak zase in mogoče bi se ob drugačnem lineupu obisku festivala izognili, a po drugi strani pa je ravno to čar tega. Mogoče pa se bodo naše poti še kdaj srečale, kdo ve? (Žiga)