REPORTAŽE

28. 5. 2024

Steelfest Open Air 2024, 1. dan

Villatehdas, Hyvinkää, Finska / 16. 5. 2024

Finska je nordijska država, ki jo številni pojmujejo tudi kot deželo tisočerih jezer, in le kaj bi lahko druščino iz daljne Slovenije popeljalo na dolgo pot na Finsko? Stvar je dokaj preprosta. Tako kot sosednji Švedsko in Norveško navadni smrtniki Finsko v veliki meri povezujejo z metalom. Ali so za to krivi Lordi z njihovo Hard Rock Hallelujah, Nightwish, ki so metalu sredi devetdesetih na svojstven način prinesli novo dimenzijo, ali pa stvar celo tiči veliko globlje? Kakršen koli že je odgovor in ali je smotrno iskati povezave z drugimi skandinavskimi državami, je brezpredmetno in dejansko preprostega odgovora ni, v našem primeru je obisku te prelepe države botroval pohod ekstremnejše različice – obisk letošnje edicije festivala Steelfest. O sami organizaciji festivala smo že poročali, tako da se zdaj lahko posvetimo vsebinskim podrobnostim prvega dneva. (Žiga)

Na festivalu Steelfest 2024 so prvi dan nastopili:

16.00 – Black Altar
16.30 – Deathchain
17.15 – Aegrus
18.00 – Craft
18.45 – Commander Agares
19.30 – Hellbutcher
20.15 – Antimateria
21.00 – Aeternus
22.00 – Horna (Nazgul)
23.00 – Unleashed
00.15 – Gorgoroth

Aegrus na festivalu Steelfest Open Air 2024
Prva nastopajoča smo izpustili, na prizorišče pa smo prispeli med drugo polovico nastopa finskih Aegrus. Na odru je stalo pet možakarjev, ki so proizvajali melodični, groovy in hitro dojemljiv black metal. Zvok je bil zelo čist in tudi nenavadno tih, tako da bi band lahko poslušal skoraj brez čepkov. Pred odhodom mi je ta band priporočil kolega in moram priznati, da se ni zmotil. Prvi stik s finsko peterico, ki obstaja že skoraj 20 let in je v tem času ustvarila štiri celovečerce, se mi je pozitivno usidral v dolgotrajni spomin. (Dejan)

Čeprav Fincev Aegrus predhodno nisem poznal, sem bil ob pogledu na oder in slišanem vsekakor pozitivno presenečen. Dejstvo, da band s tako dolgo dobo ustvarjanja ve, kako se stvarem streže, ni nič novega, in to so Aegrus tudi pokazali. Ta starošolska melodičnost, prepletena s hitrimi in agresivnimi black metalskimi stihi, je preprosto podžgala, o čemer je tudi pričala dobro napolnjena dvorana, in moje blackmetalsko srce je poskočilo, saj se je tridnevno razgrajanje začelo v pravi maniri. Band si je z videnim in slišanim zagotovil, da jim bom v prihodnje namenil več pozornosti, in na koncu sem tudi obžaloval, da smo Aegrus ujeli šele na polovici nastopa. Upam, da se bodo naše poti še srečale. (Žiga)

Craft na festivalu Steelfest Open Air 2024
Craft so bili prvi band, ki smo si ga ogledali na zunanjem odru. Svež zrak je bil v primerjavi z vročino v dvorani pravo olajšanje. No, vsaj za nas, ki smo stali pod odrom, medtem ko so se štirje zamaskiranci na odru, osvetljeni z direktnim soncem, verjetno počutili kot piščanček pod svetilko. Samo pevec je nastopil brez maske, kar pa vseeno ni bilo dovolj za »dobro voljo«. A verjetno ni bilo sonce krivo, da je brezvoljno in zdolgočaseno hodil po odru sem in tja. Morda je bil pa le nervozen zaradi tega, ker ni poznal besedil na pamet in je moral vsake toliko osredotočeno pogledati na tla pri stojalu mikrofona, kjer je imel nastavljena besedila. V tem slogu nas je med prvim in drugim komadom uspel pozdraviti z dvigom pesti v zrak, nakar so Švedi nekoliko razglašeni oziroma s slabšim zvokom nadaljevali predstavitev srednje hitrega punkish black metala. Slab zvok pa je tudi bil razlog, da sem naslovni komad ploščka Fuck the Universe, ki drugo leto praznuje 20 let, prepoznal komaj na sredi. Kasneje se je pevčevi slabi volji in splošnemu slabemu zvoku pridružilo še nekakšno brnenje, ki je celostno izkušnjo vse kaj drugega kot izboljšalo. Poleg omenjenega komada je bilo še prijetno slišati Again z aktualnega albuma White Noise and Black Metal. Vesel sem bil nad okoliščino, da sem band sploh videl v živo, nakar pa se je moje navdušenje nad statičnim in za oko dolgočasnim nastopom tudi končalo. (Dejan)

Commander Agares na festivalu Steelfest Open Air 2024
Po srečanju s Craft, ki je bilo bolj neposrečeno, je bilo pričakovanje naslednjega banda kar na mestu. Ker je med vsakim nastopajočim le nekajminutni predah, je bil »prvi uradni premik« od zunanjega odra v dvorano tudi iskanje najboljše oziroma najkrajše poti od enega do drugega odra. Zato sem uvod domačinov Commander Agares za las zgrešil. Prijalo je tudi človeku prijaznejše ozračje v dvorani, saj je zunaj sonce naredilo svoje in je ta temperaturna sprememba prišla še kako prav (vendar je treba poudariti, da se je situacija v prihodnjih dneh zelo spremenila). Kot že rečeno, je z odra že grmel black metal iz hiše Commander Agares, ki je več kot očitno imel vse, kar je značilno za black metal s Finske. Torej govorimo o hitrih in agresivnih pasažah, obogatenih z melodičnostjo. Publiki je slišano še kako ustrezalo, kar je seveda domačinom prijalo in so med publiko pognali še več energije. Tudi nagovarjanje k sodelovanju je obrodilo sadove in tudi v meni sprožilo željo po razgibavanju vratnih mišic. Commander Agares so relativno mlad band, ki pa kljub relativno okrnjeni diskografiji z enim celovečercem ter dvema splitoma ustvarja »ušesom prijaznejši« black metal. Ta opazka leti na Craft, ki z odmikom od klasičnosti tokrat niso dosegli želenega učinka. V nasprotnem primeru pa so Commander Agares ravno zaradi »klasičnosti« ustvarili pravšnje vzdušje. (Žiga)

Hellbutcher na festivalu Steelfest Open Air 2024
Hellbutcher prihajajo iz Švedske. So zelo mlad band, ustanovljen leta 2022, s starimi deležniki black metal scene. Band je dobil ime po Peru »Hellbutcher« Gustavssonu, sicer tudi pevcu slavnih Nifelheim, ki pa trenutno ne delujejo. In kaj delajo Hellbutcher? Old school speed black metal! V starošolskem slogu je prevladovalo usnje, s čimer je band ustvaril skupinski izgled, medtem ko je v celoti predstavil samonaslovljeni prvenec. Nato pa pevčevo vprašanje: »That was the album. What do you want next? Ok, we will play something old.« In seveda se tega nihče ni branil. Najprej so se Hellbutcher poklonili največjemu švedskemu black metal umu vseh časov in zaigrali njegovo pesem Die in Fire, nakar je sledila še končna napoved: »It’s the most black metal song, because it is Black Metal.« In tako je tudi bilo. Ekskurzija v black metal zgodovino je trajala slabih 50 minut. (Dejan)

Aeternus na festivalu Steelfest Open Air 2024
Premo sorazmerno z naraščanjem kakovosti videnega in slišanega je raslo tudi moje razpoloženje. K temu je konkretno prispeval tudi kvartet z imenom Aeternus. Pri tem se vse vrti okoli pevca in kitarista Aresa, katerega odrska prezenca je primerljiva z enim in edinim Lemmyjem. Edina razlika med njima je ta, da je Lemmy imel mikrofon visoko nad sabo, Ares pa naredi močan razkorak, da seže dovolj nizko do njega. A do tega prizora smo morali počakati dobre tri minute, kolikor je trajal z dudami ustvarjen uvod, nakar nas je Ares s komadom Raven and Blood popeljal 26 let nazaj. Nato je bil čas za nov komad oziroma nov album, slišali smo Wresting Worm z albuma Philosopher; pri tem so me navdušile dvoglasne kitarske melodije. Nato pa spet skok v preteklost, a tokrat samo za 25 let s komadom Death’s Golden Truth Revealed, ki je dodobra dvignil tempo in energijo. Nato smo s The Intentionality of Unitigated Evil spet častili moderno, meni pa je pri tem čaščenju v ušesu ostala clean kitarska rifaža. Po ponovni umiritvi in orjenju progresivne ledine je bil na vrsti komad z začetka tisočletja, in sicer Wrath of a Warlord, s katerim je zavladal hitrejši tempo, ki je nato sicer preskočil bandov najnovejši hit Existentialist Hunter, a se znova pojavil z izvedbo The Significance of Iblis, ki je tudi predstavljal zaključek ekskurzije v dark metal vode. (Dejan)

Unleashed na festivalu Steelfest Open Air 2024
Vem, da bo zdaj marsikateri ljubitelj finskega black metala pobesnel, ker nastopu domačih veljakov Horna preprosto nismo uspeli posvetiti dovolj pozornosti, a so bile po dolgem dnevu tokrat prioritete usmerjene v prehranjevanje. Seveda pa zadnjega banda na zunanjem odru tako nismo smeli zamuditi. S švedskimi death metal legendami Unleashed sem se nazadnje srečal pred dobrim letom na Inferno Metal Festivalu in nekako je bila tokrat moja dolžnost, da se bandu posvetim s pravo energijo. Na Norveškem me gospodje preprosto niso prepričali, in tako sem se pred oder podal z mešanimi občutki. A že po prvih zvokih iz ozvočenja se je moje razpoloženje povzdignilo v višave, saj mi je death metal v maniri Unleashed že v uvodu prijal kot že dolgo ne. Band je preprosto v odlični formi, kar je opazila tudi publika, ki je bila pripravljena na pravo death metal razdejanje. Da ne bo pomote, na Finskem je razdejanje že to, da mogoče tretjina publike čupira in z bandom kriči besedila komadov. Unleashed so nam v dobri uri postregli z odlično paleto komadov, pri čemer me je znova vase posrkal Hammer Battalion in zimzeleni Midvintersblot. Za presenečenje pa je band poskrbel še z najnovejšim komadom The King Lost His Crown, ki je starim klasikom dal pravo svežino. Če sem bil zaradi zadnjega srečanja z Unleashed pred nastopom skeptičen, me je band tokrat povlekel vase in poskrbel za prvi vrhunec koncertnega večera. Unleashed preprosto vedo, kaj delajo, in naj tako tudi ostane. (Žiga)

Gorgoroth na festivalu Steelfest Open Air 2024
Po deathmetalskem vrhuncu prvega večera je sledila še black metal poslastica z norveškimi veterani Gorgoroth. Banda mi na tem mestu verjetno ni treba posebej predstavljati in vsak ljubitelj Norvežanov bo pritrdil, da se je že pred samim začetkom koncerta vedelo, kaj pričakovati. Ali je to dobro ali slabo, bom politično prepustil vsakemu posamezniku, tokrat je bila za moje pojme potreba po pravem norveškem black metalu stare šole več kot na mestu. Edina stvar, ki je vzbujala skrb, je bil že večkrat doživet slab zvok na koncertu Gorgoroth, in tako sem ob zvokih intra upal na najboljše. A kot že rečeno, dvorana je imela izjemno dobro akustiko, kar je z dobrim ozvočenjem poskrbelo za prvovrstni zvok tudi pri Gorgoroth. Nabito polna dvorana je to izkušnjo pospremila z odobravanjem v obliki čupiranja in požiranja dogajanja na odru, kjer je Hoest poskrbel za to, da so relativno statični člani banda delovali nekoliko manj statično. A to so Gorgoroth. A tudi ta manko so veljaki nadomestili s par klasikami, ki sem si jih želel znova slišati v živo. Tako me je Katharinas Bortgang povlekel daleč v preteklost, agresivna Destroyer in Incipit Satan, ki sta bila odigrana brez predaha, pa do konca razvnela in me emotivno nagovorila, kot se spodobi. Čeprav je bil tokratni nastop Gorgoroth eden izmed boljših, kar sem jih videl od tega banda, pa ne morem mimo dejstva, da je Gaahlov markantni vokal pri izvedbi komada Unchain My Heart preprosto klasa zase, in Hoest kljub spoštovanja vrednemu nastopu Gaahlu ne seže do kolen. Seveda je koncert kot vedno minil prehitro, in čeprav je bila po zadnjih vtisih prvega dne na vrsti dolga in klavrna pot nazaj v Helsinke, je bilo prvo srečanje s festivalom Steelfest več kot pozitivno in vznemirjenje pred drugim dnem toliko večje. (Žiga)

SORODNE VSEBINE:
30. 5. 2024Steelfest Open Air 2024, 3. dan / Reportaže
29. 5. 2024Steelfest Open Air 2024, 2. dan / Reportaže
21. 5. 2012Unleash The Archers / Novice
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
12. 6. 2024
Tool / Night Verses
Reportaža
11. 6. 2024
Pomaranča / Metalsteel
Reportaža
11. 6. 2024
Cvinger / Marax
Reportaža
10. 6. 2024
Corey Taylor – Europe 2024
Reportaža
6. 6. 2024
Pokalica: Jegulja in Britof
Reportaža
5. 6. 2024
Metallica – No Repeat Weekend, 2. dan
Reportaža
4. 6. 2024
Metallica – No Repeat Weekend, 1. dan
Reportaža
30. 5. 2024
Steelfest Open Air 2024, 3. dan
KONCERTI & FESTIVALI
16. 6. 2024
Body Count
ŠRC Šalata, Zagreb, Hrvaška
21. 6. 2024
Tolminator Warmup Show: Brujeria, Smedja in Smetke
Menza pri Koritu, Ljubljana
21. 6. 2024
Heretic Feast 2024
Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
21. 6. 2024
Phantasmagoria ('88 - '90 Set + Best Of)
DVA OSAM, Zagreb, Hrvaška
23. 6. 2024
AC/DC
Ernst-Happel-Stadion, Dunaj, Avstrija
25. 6. 2024
Tolminator Warmup: Vader, Biocancer, Warside
TrainStation SubArt, Kranj