REPORTAŽE

5. 6. 2024

Metallica – No Repeat Weekend, 2. dan

Olympiastadion, München, Nemčija / 26. 5. 2024

Trust I seek and I find in you
Every day for us something new
Open mind for a different view
And nothing else matters …


Vsak pisec reportaž ali recenzij, bolje rečeno tekstov nasploh, ima svoj pristop, kako se lotiti dela in kje najti inspiracijo za dosego želenega cilja. V mojem primeru se zadeva začne že sama sestavljati v glavi in dobi številne različice, ki razmetane vsepovprek iščejo rdečo nit. To pot sem reportažo začel sestavljati že v zgodnjih jutranjih urah med vožnjo s podzemno železnico nazaj v hotel. Seveda to zdaj ni nobeno presenečenje, saj je bil v tistem trenutku dogodek še kako svež, slike pred očmi, občutki blizu stopnje ekstaze, nekako tako kot po vsakem koncertu. A tokrat se je mojim mislim vedno znova posrečil preskok daleč nazaj, nazaj h koreninam, k obdobju, kjer se je vse tudi začelo.

Metallica je bila tista, ki mi je kot prva predstavila stik z nečim, kar daljnega leta 1991 ob živi meji pred našo hišo ter ob poslušanju zvokov z okna bratranca še nisem dojel niti razumel, da bo ta dogodek, tisto poletje krojilo večino mojega življenja. Sedemletni mulec preprosto ni razumel, da je takrat zaužil in podzavestno vzljubil glasbo, ki bo ostala z njim za vedno. Tisto leto je Metallica izdala vsem dobro znani »Black Album« ter presegla vse meje in podrla vse prepreke žanru, ki po vseh pravilih tedanjega mainstreama nikoli ne bi smel prodreti na površje. A kljub temu se je točno to zacementiralo v meni in po tem, ko sem bil leta 1999, natančneje 7. junija, del čarovnije metalskih koncertov prav z ustrojem, ki sliši na ime Metallica, in tudi »koncertno razdevičen«, poti nazaj preprosto ni bilo več.

Tako zdaj kot 40 let stari prdec po tem, ko sem preživel podaljšan vikend v Münchnu in na dveh koncertih doživel fenomen Metallice, razmišljam, kako ubesediti nekaj, kar je zaznamovalo moje življenje. Mogoče v tem tiči tudi razlog, da sem reportažo prvega dne prepustil Tomažu ter se v celoti prepustil dogajanju in pustil otroku v meni, da podoživi vse iz daljne in nekoliko zgodnejše preteklosti ter s koncertom konec maja sklene krog, ki se je začel pred več kot 30 leti. Seveda sem se z Metallico od leta 1999 tudi že srečal in veliko ljudi bi se vprašalo, ali je sploh vredno obiskati koncert banda, ki z novejšimi izdajami že dolgo ni dosegel starih mojstrovin. Odgovor je zelo preprost in vsekakor pritrdilen.

Kot že uvodoma rečeno, sem dolgo premleval in razčlenjeval misli, kako se lotiti reportaže koncerta, ki je bil razdeljen na dva dneva. Če je Tomaž v svojem pisanju našel mogoče tako imenovani »klasični pristop« k pisanju, sem sam iskal in poskusil ubrati drugo pot. Koncerti velikih bandov imajo vedno svojo težo in kot redni obiskovalec koncertov pri takšnih dogodkih vedno iščeš dlako v jajcu, se obregneš ob nepravilnosti ter si želiš najti stvar, ki bi ti vrhunsko doživetje le očrnila. Temu se bom tokrat zavedno izognil. Ker je šlo za dogodek večje razsežnosti in ker pri vseh teh zadevah predskupine v mojih očeh preprosto ne dobijo pravšnje pozornosti, so deloma tudi odveč, sem se drugi dan koncerta v celoti posvetil le Metallici. Prihod na prizorišče je bil tako kot prvi dan podoben črednemu nagonu črne raje, ki je z vseh koncev Münchna romala na stadion in nestrpno čakala na še en večer s heroji svoje mladosti, čemur sem se pridružil tudi sam. Vzhičenost je bila kljub zdaj že poznani proceduri še vedno na visokem nivoju in tako kot vedno se je po The Ecstasy of Gold začelo zares. Oder, ki je bil postavljen na sredino stadiona ter bil obdan z osmimi stolpi, je tudi drugi dan spominjal na graščino z obrambnimi stolpi, ki ga obožuje večglava množica in se navdušuje nad prigodami, ki jih v obliki pesmi pripovedujejo štirje kralji. Ti kralji oziroma gospodje so tokratni set nekako razdelili na tri dele. Prvi je bil udaren in definitivno zame najbolj živahen, drugi del se je nato posvetil mirnejšim komadom ter z novostjo na turneji Inamorata oziroma prvim opusom z zadnjega albuma 72 Seasons poskrbel za umiritev pred zaključno eksplozijo, ki jo je 75-tisočglava množica samo čakala. Kot zadnja komada sta bila odigrana velemojstrska stvaritev One in Enter Sandman.

Setlista: Creeping Death, Harvester of Sorrow, Hit the Lights, Ride the Lightning, 72 Seasons, If Darkness Had a Son, Welcome Home (Sanitarium), Inamorata, The Call of Ktulu, No Leaf Clover, Wherever I May Roam, Moth into Flame, Fight Fire with Fire, Breadfan, One, Enter Sandman.

Zdaj se boste vprašali, zakaj sem ob razčlembi komadov ostal tako zelo skop oziroma sem se večine le bežno dotaknil. Menim, da katera koli setlista, kateri koli komad bi se znašel na seznamu, vedno bi se našla kakšna pomanjkljivost, kakšno brezpredmetno nerganje, ki v mojem pogledu na dogodek preprosto nima mesta in sem se zato opisu vsiljenega »jam sessiona«, ki ga izvajata Kirk in Rob (odigrala sta nekakšen zmazek Rosamunde), ter pojavu ogromnih napihljivih žog, ki so padle na publiko, tudi zavestno izognil. Ali je ta dodatek potreben in ali bi namesto žog bil primernejši kak pirotehnični efekt več, pa naj ostane prepuščeno vsakemu posamezniku.

Metallica je band, ki bo ne glede na to, kaj bo naredil, kakšen bo naslednji album in kako bodo stvari izpeljane v živo, vedno veljal za največjega in vedno polnil stadione. Ker je pa v mojem primeru z Metallico povezan še večji del mojega življenja, moja bit, če lahko celo rečem moje poslanstvo, je to doživetje zame predstavljalo eno samo pozitivno izkušnjo, s katero se je sklenil začrtani krog. Metallica ima svoje pomanjkljivosti, a jih bom vedno prezrl in se v spominu vedno z nasmeškom na obrazu vračal k vsem dogodivščinam, povezanim z njo. Tako bo München 2024 ostal nepozaben in bo odšel v anale kot še en koncert, ki je prekosil vse.

So close, no matter how far
Couldn't be much more from the heart
Forever trusting who we are
No, nothing else matters …

SORODNE VSEBINE:
22. 5. 2023Metallica - 72 Seasons / Recenzije
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
12. 6. 2024
Tool / Night Verses
Reportaža
11. 6. 2024
Cvinger / Marax
Reportaža
11. 6. 2024
Pomaranča / Metalsteel
Reportaža
10. 6. 2024
Corey Taylor – Europe 2024
Reportaža
6. 6. 2024
Pokalica: Jegulja in Britof
Reportaža
5. 6. 2024
Metallica – No Repeat Weekend, 2. dan
Reportaža
4. 6. 2024
Metallica – No Repeat Weekend, 1. dan
Reportaža
30. 5. 2024
Steelfest Open Air 2024, 3. dan
KONCERTI & FESTIVALI
16. 6. 2024
Body Count
ŠRC Šalata, Zagreb, Hrvaška
21. 6. 2024
Tolminator Warmup Show: Brujeria, Smedja in Smetke
Menza pri Koritu, Ljubljana
21. 6. 2024
Heretic Feast 2024
Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
21. 6. 2024
Phantasmagoria ('88 - '90 Set + Best Of)
DVA OSAM, Zagreb, Hrvaška
23. 6. 2024
AC/DC
Ernst-Happel-Stadion, Dunaj, Avstrija
25. 6. 2024
Tolminator Warmup: Vader, Biocancer, Warside
TrainStation SubArt, Kranj