Metallica – No Repeat Weekend, 1. dan

Pisali smo leto 2022. Koronski ukrepi so padli. Življenje bo končno začelo potekati, kot smo ga bili nekoč vajeni. Znova bomo lahko obiskovali koncerte brez nepotrebnih papirjev in groženj o vzdrževanju varnostne razdalje, razkuževanju, nošenju mask ipd. Pobožne želje vsakega izmed nas, ki so tokrat zares obrodile sadove. Res so kot gobe po dežju začele na plan vreti novice različnih skupin, napovedi raznih albumov, koncertov in svetovnih turnej. A najbolj od vseh me je navdušila novica iz tabora Metallice. Da, Metallica se odpravlja na prav posebno svetovno turnejo z imenom »No Repeat Weekend«. Kot nakazuje že samo ime »Weekend«, je posebnost te turneje v tem, da so koncerti razdeljeni na dva dni. Dva dni Metallice, dva različna repertoarja. Takoj sem si šel ogledat potrjene datume in lokacije, kjer bo ta prekrasna napoved postala meso. Zagledam bavarsko prestolnico München, mesto, v katero sem se zaljubil že kot 20-letni mulec. Debate ni bilo več: »Ve se – gre se!«

Proti koncu istega leta so na trg prišle vstopnice. Moram priznati, da sem bil nad cenovnim razponom rahlo šokiran, saj so se cene vrtele nekje od 120 € do debelih 600 € in več! Takrat sem se začel spraševati, le kaj bom dobil za 100 € in kaj bi mi ponujala karta v vrednosti 600 €? Odločil sem se za nižjecenovno vstopnico, ki ni presegala cene 200 €. Potem pa se je komedija šele začela. Najprej z nujnim prenosom aplikacije, v katero si prejel rezervacijo vstopnice, ne vstopnice, ampak zgolj rezervacijo. Ta sistem je bil tokrat narejen tako, da si vstopnico v obliki kode QR prejel šele 24 ur pred koncertom, vstopnic v fizični obliki ni bilo. Se pravi sem bil debelo leto in pol v dilemi, ali bom karto sploh prejel. Bo ta glede na ceno zares dvodnevna? Oh ja, sladke skrbi, ki jih s sabo prinaša moderni svet. Kakor koli že, prejel sem jo dan pred koncertom v obliki spreminjajoče se kode QR, tako da posnetek zaslona oz. fizično natisnjena oblika kode ne bi imela nobene veljave. Kaj narediti, če se s telefonom zgodi kaj nepričakovanega recimo na poti do prizorišča? Zares sproščen nisem bil, dokler nisem bil končno na pravi strani ograje na stadionu. Ampak pustimo skrbi zadaj in preidimo raje k poteku tega prekrasnega dneva.

Koncert je potekal na stadionu Olympiastadion, zato sem si prenočišče uredil v bližini in se tja odpravil kar peš. V telefonu sem si pripravil navigacijo, da ne bi zašel, a sem takoj, ko sem stopil na cesto, zagledal množice ljudi s pretežno črno konfekcijo in majicami Metallice, vse namenjene v isto smer. Odlično, takoj sem ugasnil navigacijo in začel slediti črni množici. Na ta način sem tudi privarčeval nekaj krvavo potrebnih odstotkov baterije telefona, ki je bil za tokratni koncert ključ za vstop. Strah in negotovost sta bila zaman, saj sem na prizorišče prišel brez težav. Kljub ogromni masi ljudi je bila organizacija na vhodnih vratih vrhunska, čakal nisem niti pet minut. Žal pa je bil dosti daljši projekt čakanje na vrček piva, saj kljub velikemu številu kioskov s pijačo željam žejne množice preprosto niso mogli parirati. Tako sem na svoje mesto prispel šele nekaj čez 20.00 in zamudil predskupine. Prav velike rane na srcu mi to odkrito ni pustilo, saj mi niti Mammoth WVH niti Architects niso ravno po godu, in vedno znova se sprašujem, ali band, kot je Metallica, predskupino sploh potrebuje oziroma ima predskupina sploh smisel?

Med gledanjem na oder, ki je bil tokrat 360-stopinjska pista v sredini stadiona, obdana z osmimi ogromnimi monitorji, ki so se mogočno dvigali v nebo, je postajalo vzdušje nepopisno, množica pa ga je z glasnimi vzkliki in dvigovanjem rok v obliki valov, kakršnih smo vajeni pretežno z nogometnih tekem, še stopnjevala. Ko pa je ura odbila 20.45, se je iz zvočnikov zaslišala skladba It's a Long Way to the Top (If You Wanna Rock 'N' Roll) skupine AC/DC, ki jo Metallica za uvodnik uporablja zadnjih 20 in nekaj let. To je tudi neke vrste opozorilni signal za vse tiste, ki so še vedno ujeti v vrsti za pivo, če ne želijo zamuditi štarta, da naj se v naslednjih desetih minutah podajo na svoja mesta. Sledil je Ecstasy of Gold in kocine na rokah so bile pokonci, saj sem vedel, da bo zdaj, zdaj počilo. Tako je tudi bilo! Kot bič je udarila skladba Whiplash, a na žalost moram reči, da sem bil nad popačenostjo zvoka zelo razočaran. Naš del tribune se je nad nerazločnostjo kar spogledoval. A na srečo je bil zvok že pri naslednji skladbi mnogo boljši, kar pa za kitarske veščine Kirka Hammetta ne morem ravno trditi. Govora je o skladbi For Whom the Bell Tolls, ki jo je Hammett z ritmično nenatančnostjo in zgrešenimi toni kar precej pocitral, škoda. Nato je k sreči šlo vse še samo navzgor. Band se je ogrel, kemija med njimi je bila fantastična, zvok je bil perfekten. Prvič na tej turneji smo lahko slišali odlično izvedbo skladbe Of Wolf and Man, in čeprav je šlo za promocijsko turnejo zadnje plošče 72 Seasons, so z nje odigrali samo tri skladbe.

Seveda pa ne gre brez znamenitih lokalnih jamov Trujillo–Hammett. Tokratni se je imenoval Hofbräuhaus Funk Jam, ki ni bil ravno zanimiv niti posrečen, bi preživeli tudi brez tega. Nato je koncert v vsej svoji perfekciji potekal naprej do skladbe Sad but True, katere izvedba je bila tako dobra, da je do solz ganila očitno še nebo. Dež se je stopnjeval in prerasel v nevihto, ki pa na band ni imela nobenega vpliva. Čeprav so bili premočeni praktično do spodnjic, so igrali naprej, kot da se okoli njih ne bi dogajalo prav nič. Perfekcija pač. Pri Hardwired smo na nebu lahko opazili strele, ki so s skladbo več kot odlično sovpadale. Kot nevihta je vrhunec kmalu dosegel tudi koncert. Upal sem, da bo to Ride the Lightning, a na mojo žalost ni bilo tako. Koncert so zaključili ob spremljavi strel s skladbo Master of Puppets, ki pa je bila prav tako zelo na mestu in krasen zaključek vrhunskega večera.

Metallica so znova dali čast svojemu statusu in znova dokazali, zakaj veljajo za enega največjih, če niso celo največji band tretjega kamna od Sonca.

Setlista Metallica: Whiplash, For Whom the Bell Tolls, Of Wolf and Man, The Memory Remains, Lux Æterna, Too Far Gone?, Hofbräuhaus Funk Jam, Fade to Black, Shadows Follow, Orion, Nothing Else Matters, Sad but True, The Day that Never Comes, Hardwired, Fuel, Seek & Destroy, Master of Puppets.