Ali ni včasih pravi izziv poslušati ploščo? Včasih res ne gre prvič v uho, pa jo potem zavračaš, jo občuduješ, se nanjo jeziš in prosiš za vpogled v skrivnosti. In počasi načenjaš njeno obrambo, prodiraš v sence, ki jo obdajajo in jo potem osvojiš. Kot to počnejo Behemoth, sem tudi jaz. Conquer All! Pa čeprav gre samo za CD.
The Apostasy, zadnja stvaritev poljskih ekstremnežev, je izjava skupine, da meje še niso presežene, da univerzum še ni osvojen. Conquer All in Be Without Fear. The Apostasy je vojna – vojna s preteklostjo, vojna s pričakovanji, vojna, ki sega čez meje razuma. Nergal bi baje skorajda znorel ob težavnem procesu, stavim pa, da tudi Orion, Inferno in seveda dodatni član Seth niso bili daleč od podobnega stanja.
Ko se zarola intro Rome 64 C. E. in slišiš predvsem tiste masivne bobne, trobente, kitare, veš, da to ni šala. Vendar, pri Behemoth do zdaj nič ni bilo šala, kar se studijskih stvaritev tiče. Potem pa »ka-booom!«, ko te udari vsa moč pesmi Slaying The Prophets Ov Isa in takoj slišiš, da so Nergalovi vokali izredno naravni, s čim manj efektov, vsekakor pa ni tistega »demigodovskega« pridiha, kjer je vokal zvenel, kot da poje zbor peklenščkov. Vokal je res prekleto dober, jasen, divji in zapomljiv, ampak vam brez branja besedil ne bo koristil. Resda se sliši, kaj poje (v večini primerov), ampak Nergal in sodelavec oziroma okultni brat Kryzstoff Azarewicz vesta, da Behemoth brez besedil ni nič. In da bi ta besedila bolje razumeli, je Nergal spet dodal spremne besede, ki ne bi mogle biti bolj direktne in zato že malce jemljejo čar behemothovske mističnosti. Booklet je zakon, še posebej ko vidiš, kako so urejeni – zmaga Inferno, ki izgleda, kot da bi se ravno prebudil iz kome in potrebuje tisti drog z zastavo, da ga drži pokonci. Nergal dominira, še posebej, ker nosi novo masko. Orion je podoben basistu Dickless Tracy, samo s čupo.
Razumevanje vsega površno rečenega »kiča« pa bo poboljšalo občutek ob poslušanju glasbe in lahko rečem, da je The Apostasy eden najbolj dinamičnih albumov Behemoth. Komadi mešajo izjemno kitarsko in bobnarsko hitrost s počasnimi, celo morbidno doomerskimi deli, poleg so dodali le malo samplov, v večini so prisotni pravi instrumenti (klavir, trobente), edino malce čudno zveni nekakšen ženski operni vokal v refrenu prej omenjenega prvega komada. Za ultra hitrost in brutalnost sta tu Prometherion in Kriegsphilosophie, za najbolj negativne občutke na svetu poskrbi Inner Sanctum (z dodatkom vokala Warella Danea in »spooky« govorom v ozadju), za najboljše headbanganje se potrudi Be Without Fear, za malce kitarskih virtuoznosti imate At The Left Hand Ov God, za vse, ki v Behemoth pogrešate esenco black metala pa je Christgrinding Avenue, ki je preprosto zakon!
Zvočno je zadevo obdelal Malta, ki skrbi za dober zvok že zadnje štiri plošče in tokrat se dober zvok najbolje pozna pri bobnih. Inferno je bog, a brez Malte je neslišen bog. CD je definitivno Behemoth in bolj ne bi mogel biti Behemoth. Tako je Behemoth, da že sami Behemoth vedo, da jih je izdelek preprosto presegel. Ali je sploh še možno iti dlje?

Ivan