Že Lucifer Incestus in Goatreich – Fleshcult sta prikazali Belphegor kot brezkompromisno skupino, ki v svojih ekstremih drzno in nenehno stremi samo navzgor. Pestapokalypse VI je dostojen naslednik in tako imamo prav idealno nesveto trojstvo, ki bo zadovoljilo vse fane današnjega death in black metala. Helmuth in Sigurd sta svoje black metal riffe še bolj obogatila s kitarskimi linijami, ki častijo predvsem Morbid Angel, Nile in Behemoth. Kombinacija je precej uspešna, še posebej, ko imamo tako tiste ostre black riffe, ki kar naenkrat postanejo masivno morbidne pasaže, potem pa še tisti orientalski pridih, v katerem Belphegor resda niso mojstri, a se res potrudijo glede postavitve. Tudi solaže niso v stilu »glej mama, jaz sem Rick Rozz«, ampak so tudi smiselno urejene in brezhibno izvajane (odličen primer je pesem Seyn Todt in Schwarz). Dandanes je težko govoriti o ekstremih, če nimamo vsaj dostojne podlage bobnov in tudi Nefastus ne zaostaja za kolegi kot so Inferno, Kollias, Sandoval.
Če se ob prebranem zdi, da gre za ripp-off omenjenih kraljev ekstremnega death metala, je odgovor da in ne. Resda Belphegor ne odkrivajo tople vode, ampak vseeno imajo nekaj trikov. Helmuthovi vokali so peklensko jasni in čisti za razliko od naefektiranega Nergala ali pa nejasne dvojice Sanders/Toller-Wade. Kruljenje, kričanje, izbruhi satanskih sporočil spominjajo na preveč gledanja Eksorcista 1, ampak je to samo pohvalno. It's Belphegor! Besedilno se ne premikajo stran od formule kritiziranja krščanstva in cerkve, seveda s priporočili, kako je meseno nečistovanje pod okriljem velikega kozla oh in sploh najboljša stvar, ki si jo človek lahko privošči. Da ne bi teksti bili kar nekaj, jih Belphegor lepo popestrijo s pasažami v latinščini in nemščini, kar tudi pristavi svoj pisker k dobremu vzdušju, ki spominja na najbolj čudovite fantazije o črnih mašah.
Andy Classen iz Stage One Studios zna pritiskati gumbe in če so vam izdelki Dew-Scented ali pa Sinister zveneli precej dobro, boste tukaj uživali do konca. Stvar je jasna, ampak vseeno močna, kar je seveda Classnova odlika, vendar 90% zaslug vseeno nosijo Avstrijci, ki se precej spoznajo na atmosferiko, dinamiko in pravilno razporeditev pesmi ter struktur. Edini minus so mogoče malce preveč klišejska besedila (na trenutke) in po drugi strani že veliko drugih bandov, ki to počnejo bolje. Vseeno pa precej priporočljivo za poslušanje. Coming soon to an abandoned unholy place near you! Argh!

Ivan