Ljubljanska thrash metal zasedba Black Camo je 31. januarja izdala debitantski album z naslovom The Cult of Black Camo. Kvartet je album posnel v škofjeloškem studiu Loudar Studio. Na tem mestu bi vam o bandu z veseljem povedal še kaj več, a glede na neprisotnost v Metal arhivih, od koder črpam največ faktografskih podatkov, težko pametujem na pamet.

»Kaj pa Paranoid?«
»Kaj je s Paranoidom?«
»A si pogledal, kaj so na Paranoidu poročali o bandu?«
»Aja, točno, sploh ni slaba ideja!«

Torej … Če želite videti in slišati, kako so Black Camo izgledali na lanskem Tolminatorju, lahko preverite naš videoposnetek v YouTubu, medtem ko reportažo najdete tukaj. Zame pomembnejši pa je opis, ki sem ga »spesnil« lani o bandovem nastopu na zadnjem Vratolomu. Da se citiram: »To, kar sem slišal, je bil thrash metal s primesmi sludge metala na eni in grinda na drugi strani. Določeni komadi so ponujali klasično thrashersko melodiko, drugi crossover mešanico v slogu Rage Against The Machine, spet tretji so bili hiter in brutalen udarec na gobec.«

Naj torej navedeni citat uporabim kot iztočnico za recenziranje prvenca oziroma prehod nanj. Prvo kot prvo: sludge ali grind sta prisotna ravno toliko, da popestrita izrazito thrasherski izdelek, ki je v sodobni maniri začinjen s konkretno dozo melodike in groova. Album obsega osem pesmi, ki v nekaj več kot 33 minutah postrežejo z zelo iskrenim in direktnim thrash metalom.

V old school maniri nas Ljubljančani s srednje hitrim tempom, ki temelji na cupa-cupa bobnanju, popeljejo skozi teh osem komadov. Band dejansko večino časa ostane v tem hitrostnem območju oziroma kvečjemu poseže po počasnejših obratih, s čimer proizvede riffe, s katerimi se približa in od daleč v pozdrav pomaha veličastnim Pantera – headbanganje torej zagotovljeno! A Black Camo niso plehko predvidljivi, temveč znajo presenetiti. Prvo veliko presenečenje, ki sem se ga med poslušanjem zavedal, je bil instrumental Trn Trn (ta je menda kriv, da sem med reportiranjem omenjal sludge). Kot drugo so me presenetili zanimivi melodični riffi, ki jih band uporablja med agresivnejšimi deli in tako komad iztrgajo iz povprečne sivine ali predvidljivosti. V tej zvezi bi izpostavil komad Reborn. Melodiki ob bok pa bi postavil heavy riffe, ki komadom dodelijo težo, ki poslušalcu omogočajo razgibano potovanje, se pravi vse kaj drugega kot vožnja po ravni avtocesti. Primer? Zaključek komada Today's Crisis. Pa vrhunec? Zaključni komad Emotional Cycle. V kombinaciji z ženskim posmehom v slogu »He's such a loser!« band ne bi mogel bolje zadeti žeblja na glavo.

Na tem mestu je menda jasno, da mi ne preostane nič več drugega, kot da vas povabim ali spomnim, da je treba ta petek obiskati klub Gromka na Metelkovi, kjer bo band praznoval release party prvenca.