Pijem Pepsi … je drugačen od tistega, ki smo ga pili v Jugoslaviji, saj se zdi nekoliko blažjega okusa, ampak v osnovi je še vedno Pepsi. S tako prispodobo lahko najlažje opišem album Destination Paradise švicarskih hard rockerjev Black Diamonds.

Brez ovinkarjenja z zapletenimi uvodi se na polno, s kot veliki pok glasnim bobnanjem, ki mu najprej sledita in ga nato prehitita (v gabaritih hard rocka in melodičnega heavy metala) žagajoče in cvileče igranje kitar, začne Through Hell and Back. Pesem tako že v prvi minuti predstavi nemajhen celoten arzenal instrumentalnega znanja, ki poslušalca oziroma poslušalko že takoj prepriča, da si plošča zasluži pozornost. Vokal je mogoče uvrstiti na raven spodnjih srednjih oktav in je na posameznih odsekih okrepljen z večglasnim petjem. Pesem skozi dogajanje v glasbi prehaja iz hard rocka do melodičnega heavy in power metala.

Ob zvokih deževja bobnanje ustvarja občutek padavin na začetku After the Rain. Melodično in s klaviaturami dopolnjeno igranje kitar nas z nekoliko bolj lirično-ljubezenskim besedilom odplavi v svet izpovednosti hard rocka. Seveda refrenski del predstavlja vrh pesmi, saj se ustvarja občutek, da prav tam dajo največ od sebe tako glasba kot petje. Četudi se pesem giba po tanki črti med hard rockom in baladnostjo, ji kitare, ki se opogumijo v pošten in daljši metalsko-kitarsko-herojski jokajoči solo, na koncu dajo močnejši jekleni lesket metala.

Everyday Heroes zveni bolj standardno hardrockersko. Zanimivo se tu res dobro sliši bas kitara, ki ji prostor naredijo tako vokal kot kitare. Ima optimistično sporočilo in gre hitro v ušesa. Pesem sicer vsebuje pošteno mero kitarskega soliranja in težjih kitarskih tonov, vendar je za moja ušesa nekoliko preveč enostavna. Podobno velja za pesem From the Ashes, ki ima sicer povsem spodobno hard & heavy bit, a enostavno odbrzi skozi ušesa, ne da bi se v njih ustavila.

»Drink strong, drink stronger /../;« Bottoms Up je napitnica, ki časti skupinska druženja z alkoholom. Njen ritem je tak, da kar spodbuja dviganje kozarcev »ta kratkih« in tudi vokal deluje hrapavo, kot po prepiti in prekajeni noči. Pesem zaznamujejo »catchy« akordi in spodobna dolga solaža. Zdi se, da je zložena za nastope na motozborih, ob predstavah razgaljenih deklet ob drogovih, ko se zabava bliža vrhuncu.

Igranje klavirja ob spremljavi kitar? Očitno je z Only for a While nastopil čas za prikaz močne čustveno-nežne hardrockerske dušice. Ja, pesem je balada, v kateri v prvem delu prevladujejo klaviature ter petje, medtem ko je igranje nedistorziranih električnih kitar potisnjeno nekoliko v ozadje. Skozi potek pesmi se to razmerje prevesi v korist kitar, zaradi česa je instrumentalni segment najzanimivejši del njene izvedbe.

Šumenje vetra ob zvokih krakanja? Menda Švicarji niso zašli v svet Vikingov? Ne, niso! Čeprav začetne kitarske melodije dajejo nekaj powermetalske note, se Valley of the Broken Hearted razvije v dinamičnega in ponosnega hardrockerskega orla, ki v svojem letu (poteku) pokaže vso popolnost in mogočnost hard rocka. Slednja se izraža v mogočnosti čustvene izpovednosti (sploh petje¹ v kombinaciji z glasbo zažari v svoji odliki) in celovite glasbene bravuroznosti. Je meni najljubša pesem na plošči. Poleg slednje me na plošči najbolj navduši Yesterday's News, saj gre hitro v ušesa in ustvarja lepo sliko hardrockerskega svobodnega sproščenega duha. Čas z leti mineva, stvari se spreminjajo, ampak rockerski duh živi naprej. V kategorijo najboljših pesmi na plošči sodi še spevna, dinamična in optimistično naravnana Paradise, ki kliče in obljublja rock n' roll nebesa, za katera pravi, da so dosegljiva tu na Zemlji.

Ok, poleg balad mora hardrockerska plošča vsebovati tudi nekaj klišejev, mar ne? Saj tudi klišeji predstavljajo del hardrockerske identitete. Rock N' Roll is my Religion sodi prav v kategorijo takih pesmi, ki častijo bogove, ki so človeštvu dali rock n' roll ter njihove preroke, ki so to glasbo širili med ljudmi v času, ko je MTV še znal vrteti tudi normalno glasbo. Pozitivna pesem, ki gre hitro v ušesa in ustvarja stanja veselja na zborovanjih ljubiteljev hard rocka.

Nothing's Gonna Keep Me From You je spodobna hard rock pesem, ki sicer ne sodi med vrhunce plošče. Vseeno je zanimiva zaradi začetnega povezovanja počasnejše vesternovsko-filmsko zvenečega igranja nedistorziranih kitar z odločnostjo in vztrajnostjo hardrockerskega petja, ožarjenega s sojem distorziranih kitar. Moč duha sodobnega hard rockerja izhaja iz nepokornosti duha osvajalcev Divjega zahoda.

Rockovsko elektrificirana in okrepljena priredba hita Belinde Carlisle Leave a Light On iz daljnega leta 1989 zveni spodobno. Raba več distorzije v kitarah daje pesmi nekako dodatno pozitivno oziroma optimistično razpoloženje. Na vprašanje, ali je priredba boljša od originala, je odgovor vseeno jasen – to pa ne!

In za konec še Run With Us, ki po načinu petja daje malenkost »okusa« po kakovostni glasbi 80ih. Zveni sicer nežneje od predhodnic, ampak še vedno odlično. Tako skupina, kljub temu da ustvarja 30 do 40 let po njem, temu glasbeno bogatem času jasno izkazuje spoštovanje in ga po mojem mnenju upravičeno poveličuje.

Pod črto je lepo spremljati evropsko prebujanje (revival) nečesa starega in pristnega, kakor je hard rock. Skupina sicer še ne dosega standardov, kakršne so v Evropi na tem področju postavili Crazy Lixx, vendar se jim približa, kar pomeni, da je recenzirana plošča lepo poslušljiva.


[1] V različnih izraznih oblikah, ki se pojavljajo v pesmi.