Eno bolj »mučnih« poslušanj v zadnjem času je prvenec italijanskih power metalcev Broken Arrow. Kot bi mogoče mislili, pri tem ne gre za še enega iz vrste Rhapsody/Helloween klonov. Ne, Broken Arrow združujejo tradicionalni heavy metal z epskimi elementi in sodobnim power metalom. Vendar na način, ki poslušalca ne privlači dovolj, da bi si ob prvem stiku z albumom zaželel nadaljnjega.
Njihove vzornike gre iskati v angleških in ameriških heavy metal bandih iz osemdesetih. To je očitno ne samo v glasbenem stilu ampak že pri produkciji, kjer so se želeli približati takratnim standardom. A rezultat je že za razmere pred dvajsetimi leti slab, kaj šele za današnje. Drugače se kvaliteta samih pesmi giba v sivem (pod)povprečju, iz katerega jih ne izvleče niti bivši White Skull kitarist Nick Savio. V bistvu je tudi njegovo igranje razen kakšne solaže dokaj pod nivojem, predvsem pri ritmu je dokaj nezanimivo in potisnjeno preveč v ozadje. Vokalist je soliden, pri agresivnejšem petju pa se zaradi premajhnega razpona vokala nekako izgubi. Tudi ritem sekcija bi lahko bila bolj izvirna in dinamična.
Ne vem, kdo bi se ob toliki množici izidov odločil za Abyss Of Darkness. Več sreče (in znanja) prihodnjič.

Matjaž