Ime banda in naslov albuma sta me poklicala k recenziji, saj trenutno nič bolje ne opiše sranja, ki se dogaja po svetu. No, če sem tehnično korekten, sta za spremembo povod za nasilje od Kristusa prevzela muslimanski in judovski bog. Bog je vsekakor nasilje in naj tisti, ki je brez greha, vrže prvi kamen!

Tako, obvezno pljuvanje in zgražanje nad stanjem kolektivnega človeškega duha opravljeno, čas za glasbo. Cancer Christ se po metalskem kanonskem pravu umeščajo v sledeče zvrsti: grindcore, thrashcore in powerviolence. Čeprav se imam za strokovnjaka za metal, sem za powerviolence slišal prvič. Da širim znanje in drage bralce naučim kaj novega: powerviolence je podzvrst hardcore punka, ki vsebuje prvine thrash metala in grindcora. Pesmi so hitre in podobno kratke kot pri grindcoru. Tipična je hitra menjava ritmov, produkcija je surova. Meni se to, iskreno, sliši kot grindcore, a pustimo predalčkanje.

Manj kot pol ure glasbe. Naslovnica kaže Jezusa, kako si v stilu Kurta Cobaina s šibrenico odpihne možgane. God Is Violence vsebuje črn humor s kombinacijo nasilja in krščanske mitologije, kar je, recimo, odklon od grindcora, kjer so v ospredju antifa levičarske tematike in družbena kritika. Če začnem z zajebancijo: Cancer Christ trdijo, da je Satan pičkica (Satan is a Bitch, Jesus Got a Big ‘Ol Cock). Ne marajo policajev (God Hates Cops). Hvaljen Jezus, kar štirikrat, z napačnim številčenjem (Hail Christ I, Hail Christ V, Hail Christ IV, Hail Christ II). Nasilje je zabavno (Baptized in Piss and Shit, Bring Back the Guillotine, God Made Me Do It, God Bless the Rapists, Make Them All Dead). Zanimivost glasbe je, da vsebuje praktično vsak komad posnetek (ang. sample), ki ima v glavnem opraviti z molitvijo, Biblijo ali pa enostavno nakazuje tematiko komada (God Hates Cops se odpre z besedami ženske z britanskim naglasom, ki pravi »Do you like cops? I fucking hate cops. God hates cops too. God is great.«).

Toliko o tem. Ne znam pokazati s prstom, ali je nekaj edinstvenega v glasbi Cancer Christ. Nekaj je na njihovem zvoku, ki jih ločuje od poplave bandov, ki zvenijo vsi isto. Če odmislim močno prisotnost samplov, bi lahko glasbo opisal kot Municipal Waste, ki jih je ugriznila stekla lisica in band v poslednjem deliriju, ko se je virus že zažrl v možgane in je neizogibna in boleča smrt blizu, poskušajo s peno v ustih agresivno in v krčih odigrati še tiste zadnje note, kot da jim gre za golo življenje.

Danes sem se naučil nekaj novega, in sicer to, kaj je powerviolence. No, in to, da bog sovraži policaje. Rakavi Kristus, gospod vesolja, usmili se nas. Gospod je moj pastir in nič mi ne manjka.