Moram priznati, da so Švicarji Cataract kar delavna zasedba. Komaj mineta dve leti, pa že spet udarijo z novo dozo brutalnosti. Od prejšnjega albuma Kingdom se je malce zamenjala zasedba. Mesto kitarista Simona Füllemanna je sedaj prevzel Tom Kuzmic. Če ste pričakovali, da bi zamenjava vplivala predvsem na slabše ustvarjanje skupine, ste se zmotili. Cataract so se ohranili.
Od prejšnjega albuma ni opaznega nekega blaznega napredka, tako da Cataract še naprej strežejo s thrashersko in hardcorovsko obarvanimi riffi. Napram ostalim albumom so vpeljali še kakšen solo. Ostalo ostaja več ali manj enako prejšnjim izdelkom. Pri Cataract ni bilo nikoli za pričakovati melodičnosti in čistih vokalov. Daleč od tega. So brezkompromisni in se očitno ne ozirajo na modne trende. Kitare ponudijo veliko hitrih, a občasno se najde tudi kakšen počasnejši melanholični riff. Bobni so agresivne narave, kljub temu da so ponekod tudi umirjeni, seveda ne morejo brez občasnih breakdownov, a še ti zvenijo zaradi same produkcije Tua Madsena pristno in brutalno. S Cataract res ni heca. Za dokončni udarec pa skrbi vokalist Federico Carminatana, ki se dere vse povprek, a tu ne mislim na visoko metalcorovsko kričanje, ampak na globoko, ki zveni kot pobesneli Konan, če mu vzamejo očetov meč.
Za posladek so Cataract pripravili še dodatni CD, ki vsebuje 11 priredb od raznih Slayer, Madball, Sepulture, Obituary in drugih. Cataract so ponovno dokazali, da jih nič ne ustavi in pokvari. Naj rušijo še naprej.

Primož