Kdor posluša thrash metal, verjetno ve, kdo sta Max in Igor Cavalera. Za tistih nekaj posameznikov, ki se jim je ta podatek izmuznil: to sta brata, ki sta soustanovila slavno brazilsko thrash metal zasedbo Sepultura. Najprej je sredi devetdesetih band zapustil Max, Igor mu je sledil 10 let kasneje, skupaj pa sta ustanovila Cavalera Conspiracy. Sprva sta izdajala avtorsko gradivo (njun prvenec nosi naslov Inflikted), a nekje po desetih letih tovrstnih izdaj je očitno zmanjkalo idej ali energije, nakar sta se brata vrnila k svojim koreninam in začela s ponovnimi izdajami prvih albumov od Sepulture, ki – roko na srce – resda ne slovijo po najboljšem zvoku. Po dveh letih dodatnega dela v studiu smo torej prejeli še tretjo prerojeno izdajo iz hiše Sepultura, po ploščkih Morbid Visions in Bestial Devastation je enaka usoda doletela še album Schizophrenia. In tako se je nekako tudi samodejno sestavila setlista aktualne turneje, ki se bo ustavila jutri v Kranju in na kateri brata Cavalera promovirata omenjene tri izdaje, okoli slednje pa bo na tem mestu prelitega še nekaj imaginarnega črnila.

Načeloma se pri Paranoidu ne lotevamo ponovnih izdaj albumov, prav tako jim tudi sam ne posvečam posebne pozornosti. Zakaj tokrat izjema? Samo zaradi dodatne promocije koncerta v Kranju? Ne, nikakor ne. Razlog je preprost. Osebno se želim postaviti v vrsto s številnimi recenzenti, ki so pred menoj pohvali izvrstno delo, ki sta ga opravila brata Cavalera. Na albumu Schizophrenia, ki je bil – kot že rečeno – izdan z relativno slabim zvokom, so bili spremenjeni ali dodelani ravno tisti elementi ali dejavniki, ki so bili morebiti »moteči«. Torej zvok in nič drugega.¹ In ta je bil »izboljšan« ravno do te mere, da so na albumu bolje izpostavljene solaže, da zvenita baskitara in bobni globlje, kitare so bolj izrazite in vokal močnejši ter prodornejši, medtem ko se sveže različice ni dotaknil sodoben »zven« časa. Brata Cavalera povsem dobro vesta in poznata status albuma Schizophrenia, ki ga s to izdajo nikakor nista omalovaževala, temveč mu dodelila zvok, ki si ga zasluži in ki ga bomo (upam) deležni tudi v živo.

Kot je bilo v navadi na predhodnih dveh prerojenih klasikah, je tudi Schizophrenia dobila svoj avtorski komad. Ta nosi naslov Nightmares of Delirium in se dodobra zliva s preostalimi, »originalnimi« komadi.

Vprašljiva ostane samo še smotrnost nakupa nosilca zvoka. Kdor ima original, verjetno ne potrebuje te različice. Kdor pa želi dopolniti svojo zbirko Cavalera Conspiracy, se morda kljub vsemu odloči za nakup. A ne glede na eno ali na drugo, če bomo jutri z vidika kakovosti izvedbe deležni tega, kar ponuja recenzirani plošček, potem bo verjetno govora o koncertu leta.


[1] Malenkostno spremenjeni so instrumentalni komadi, in sicer intro, himna Inquisition Symphony je nekoliko daljša, intermezzo The Abyss pa je postal Abismo.