Gothic metal predstavlja enega tistih metalskih užitkov, pri katerih se tudi še po letih uživanja nisem omejil na »glasbo (zame) iz zlatega obdobja, ki mi najbolj paše« in zato še vedno rad preizkušam novosti. Po drugi strani je ravno »staž« uživanja tisti, ki mi postavlja standarde in pričakovanja do glasbe, ki jo poslušam in je označena kot gothic metal. S tako miselno shemo sem pristopil k poslušanju Nordic Gothic, prvenca skupine Cemetery Skyline, katere sestava (člani Sentenced, Amorphis, Insomnium in Dark Tranquillity!!!) je že sama po sebi obljubljala veliko.

Na celotni plošči glasba gradi na strukturnem okostju gothic rocka, tj. na pogostem ponavljanju refrenskih kitic. Metalski zvok je precej pridušen in potisnjen v ozadje. Tu in tam opisano stanje prekine malenkost bolj »od spredaj« slišna in »spolirana« kitarska solaža. Klaviature igrajo vlogo bolj ali manj opaznih (so)oblikovalcev atmosfere »iz ozadja«. Način petja in barva vokala gradita na pristopih Type O' Negative in The 69 Eyes. Spevnost (sicer v gothic metalu legitimna glasbena prvina, vendar ne kot glavna prvina ali kot sama sebi namen), to je čarobna beseda, k uresničevanju katere stremijo vse pesmi. Vse v vsem pa nič od navedenega v ničemer in nikjer (razen v dveh, v nadaljevanju posebej izpostavljenih primerih) ne izstopa iz klišejske povprečnosti. Med sprehodom po slednji se kot prvi in vsaj toliko zanimiv utrinek, da se ušesa bolj osredotočijo na glasbo, pokaže When Silence Speaks. Pesem ima zaradi kombinacije igranja klaviatur, bobnov in godal nekoliko bolj vzvišeno zveneč uvod. Vokal končno vsaj za dlako izstopi iz okvirov, ki sta jih definirali prej navedeni bolj znani gothic skupini. Skozi pesem se glasba tudi nekoliko razvije, pridobi na moči in dobi vsaj določeno mero čustvene izraznosti. Vseeno moram dodati, da ne gre za močno gothic metal pesem, ampak gothic balado z nekaj več čustvenosti.

Po tem »žarku upanja« se vse skupaj vrne v prejšnje tirnice do zadnje pesmi – Alone Together. Ta se začne z lepo zvenečimi klaviaturskimi melodijami. V nadaljevanju pesem, predvsem igranje ostalih glasbil, lebdi na valovih klaviatur, s katerimi se lepo prepletajo kitarske melodije. Tudi tokrat ne gre za »močno« gothic (metal) pesem, marveč spet za bolj baladno zvenečo glasbo. Na predstavljeni glasbeni matrici tudi vokal izpade bolje in ne zveni kot kopiranje načina petja katerega drugega pevca.

Za gothic (metal) sicer res gre, vendar žal za zelo plehkega, površnega in oropanega kakršne koli čustvene moči – te, ene glavnih prvin gothic metala. Glasba mi ni dala tako rekoč ničesar, kar bi zadovoljilo katero koli vrsto gothic metal čutnic. Že čisto kvantitativno empirično dejstvo, da sta mi po večkratnem poslušanju v spominu vsaj toliko, da ju zmorem omeniti po naslovih, ostali le dve od desetih pesmi, samo po sebi pove dovolj o izdaji. Iz večnega in nesmrtnega spoštovanja do opusov predvsem Sentenced in Amorphis na tem mestu odlagam pisalo in zaključujem kritiko.