Kaj je oziroma kdo so Chymist? Drugega kot to, da gre za skupino, ki prihaja iz dežele tisočerih jezer, igra black metal, in da pričujoči EP predstavlja njeno prvo izdajo, nisem odkril. Vendar nič ne de, saj taka skrivnostnost budi radovednost.

V nekaj manj kot pol ure glasbe se zvrsti pet pesmi, ki poslušalca odvedejo po stezi mračno temnosivega, na trenutke jezno-žalostno zvenečega black metala. A le brez strahu – izražanje žalosti tu ne temelji na monotoniji, marveč na sofisticirani prefinjenosti rabe maksimuma vseh v klasičnem black metalu zakonitih orodij.

V uvodni pesmi, I. Prologue – A Prayer, suhozveneče igranje kitar in vojaško zveneči ritem bobnanja (ob zvokih odmevajočih glasov) v ušesih ustvarjata občutek plazeče se tesnobe in strašljivosti. Sporočata, da se bo zdaj zdaj zgodilo nekaj hudega in tudi se – ob odmevajočem kriku pri koncu pesmi butne II. Protasis – Severance. Navkljub dokaj hitremu tempu pesmi gre za žalosten in depresivno zveneč black metal, katerega nrav se kaže predvsem skozi barvo grim vokala in »tona« igranja kitar. Agresivno in pristno igranje kitar potencira čustvo depresivnost, kakršno bliska vokal. Iz ozadja igranje lead kitare kot soliranje vstopa v podobo depresivnosti, tako da deluje kot njeno vodilo. Tudi bobnanje je potisnjeno v ozadje, vendar je zamolklo in komaj slišno.

Pesem III. Epitasis – Invocation je najlaže orisati kot upodobitev polzenja pekoče grenkobe čiste blackmetalske solze. Ne glede na hitrost (tudi v počasnejšem delu, kjer pridušeni bobni vodijo kitare celo do vodá dooma) in ne glede na to, ali gre za uvod, ki ga tvorita igranje nedistorziranih kitar in vojaško zveneče bobnanje v ozadju, v nadaljevanju ponavljajoče se igranje distorziranih in nedistorziranih kitar, ali petje z globokim in razumljivim grim vokalom, vsi njeni deli kažejo čustveno polnost lepote narave blackmetalske žalosti.

IV. Catastasis – Mouth of Uncreation v mojih ušesih zaseda mesto vrhunca oz. najboljše stvaritve na EP-ju. Gre za prvovrsten prvinski black metal krik in hkrati blackmetalsko epsko pogubno zgodbo, ki jo v temo ušes klešejo raba globokega odmevajočega čistega ter razumljivega grim vokala, na glasbenem platnu pogubno zamolklih ali topo, hitro nabijajočih bobnov ter melodij žgoče zlih in nasilnih kitar. Ja, s to pesmijo skupina najbolj izrazi, pokaže in dokaže svoj potencial in bravuroznost.

In za konec še peto poglavje: V. Catastrophe – Drowning in Mercury. Katastrofa? Niti slučajno in v nobenem smislu! Pesem je najlepše mogoče pojasniti kot prikaz palete odtenkov grozljivosti in strašljivosti, katerih glavna sestavina je pravoverni black metal, ki žarči pristno žalost. Pri taki zvočni upodobitvi za ustvaritev upodobitvenega maksimuma tistega, kar naj pesem sporoča, dajo od sebe vse prav vsi njeni gradniki: globok in prodorno-odmevajoči čisti vokal, razumljivi grim vokal (in njuno prepletanje), igranje kitar – tako žalostno zvenečih melodij kot zategnjeno blackersko rožljanje – ter kot zdaj odmevajoče, zdaj pridušeno zveneči bobni. Pesem zveni lepo raznoliko in doživeto in kot taka predstavlja popoln zaključek EP-ja.

Ja, tole je še ena blackmetalska mojstrovina iz dežele tisočerih jezer, ki izkazuje visok potencial. Za zadovoljitev prvega vtisa predlagam večkratno poslušanje, saj je meni EP z vsakim naslednjim poslušanjem postal bolj všeč, predvsem zato, ker sem vsakič sproti, kakor prvič, v slišanem odkril nekaj novega, v čemer sem začel dodatno uživati.