Ljubljanski simfonični black metalci Condemnatio Cristi so letos izdali svoj tretji studijski album z naslovom Dreamcrusher. Gre za izdelek, ki se stilsko naslanja na leta 2014 izdan EP Wars & Oceans in prinaša dva instrumentalna in pet normalnih komadov.

Uničevalec sanj se začne z instrumentalnim introm, ki zaradi uporabe trobente spominja na madžarske simfonike Sear Bliss. Uporaba trobente se večkrat ponovi, z njo tudi rahle asociacije na omenjene Madžare, ki pa nimajo prevelikega vpliva na konzumacijo. Dreamcrusher je v celoti bolj osredotočen na kitarsko udejstvovanje, kar pomeni, da imamo opravka s številnimi zanimivimi in nalezljivimi kitarskimi riffi ter da je orkestralni del dosti bolj okleščen. Ker kitarske melodije opravijo svoje delo odlično, orkestra dejansko sploh ne pogrešam, pod črto pa celoten izdelek zveni kot trša različica simfonij iz hiše Neurotech, zaradi česar tudi razumem, da band svoje ustvarjanje označuje kot cinematic black metal. Dodatno pikico na i predstavlja nastop Sare Jeremič (Noctiferia, Brezno), ki po eni strani s svojim mezzosopranom v baladi Rain spominja na prav tako odličen Unconditional že omenjenih Neurotech in po drugi strani z recitalom med naslovnim komadom vzpostavlja vzporednice s kontroverznimi Laibach. Nič manj kontroverzna oziroma kritična pa niso besedila recenziranega ploščka, zaradi katerih je poslušalec še dodatno zaposlen. Nekoliko naproti nam v tej zvezi pride razumljiv harsh vokal, ki ob razumevanju angleškega jezika odpre dodatna vrata v svet Uničevalca sanj.

A medtem ko album deluje kot celota, je mogoče že samo po nekaj poslušanjih tudi razbrati nekaj komadov, ki izstopajo s hit potencialom. Osebno sta me najbolj prepričala ravno komada s Saro, vendar ne izključno zaradi njene vloge. Predvsem Rain se mi zdi zaradi odlično ustvarjenega antipoda med blackmetalsko surovostjo in melodiko najbolj uspeli komad na celotnem albumu. Prav tako čudovit se mi vedno znova zdi vokalni ekskurz proti koncu komada, kjer po himovsko še zadnjič slišimo refren.

Nič dosti manj prepričljivi pa niso čudovit zaključni instrumental Fading Away to the Sight of an Ocean, ki je sam po sebi več kot dovolj zgovoren in resnično ne potrebuje nobenega besedila, in I Walk Alone ter The Greatest Loss, ki vedno znova navdušita z odlično lead kitaro. Dreamcrusher torej ni prekratek samo zaradi skromne minutaže, temveč tudi enostavno zato, ker je res odličen.