Conventus Cerris so štajerska metal zasedba, ki naj bi se predalčkala v melodic death/black žanr. Po nekajkratnem poslušanju njihovega novega celovečerca Sodba bi death metal skoraj sigurno odstranila in jih preprosto poimenovala kot bolj ali manj melodic black metal band. Če je bil njihov prvenec Temna voda bolj razgiban, pa Sodba zagotovo ni. Sicer to ne pomeni, da so vsi komadi narejeni po istem kopitu, pa vendar po nekaj poslušanjih začenjam slišati tisto črno nit, ki jih druži.

Pomembno dejstvo je predvsem slednje – da boste album povsem razumeli in vdihnili njegovo temačnost, boste potrebovali kar nekaj poslušanj. Po prvem ali drugem poslušanju mi je vse zvenelo nekako prazno, nedovršeno, kot da nekaj manjka. Sicer bi morda tu ali tam v ozadju za globino in praznjenje vrzeli res želela slišati še kakšno dodatno simfoničnost, pa vendar me je Sodba na koncu nekako posrkala vase. Zasedba je še vedno zvesta slovenskim besedilom, ki so bolj ali manj razumljivo zakričana oziroma grleno izgovorjena v posameznem komadu. Sicer pa je na ploščku deset komadov, ki jih otvori Glasnik. Varuh usode in pravice. Že samo iz slišanega prvega komada bi verjetno hitreje potegnila vzporednico s kakšnih melodičnim pagan/black metal bandom, ne nujno samo zaradi slovenskih besedil pa se mi vedno po glavi pletejo naše gore listi, predstavniki enega in drugega – Brezno ter Srd. Če bi Brezno še obstajali, bi ta trojica zagotovo pripravila odličen temačni obred.

Če naslednji komad, Hokn, nadaljuje bolj deathmetalsko, pa se Mrtvaški ples nekako počasi vrne v melodične vode. Pa vendar mi prav pri teh dveh komadih manjka tisto nekaj, tista pika na i. Morda gre tudi samo za nekaj, kar gre žal hitro skozi sito (prevečkrat) slišanega. Absolutna favorita od prvega poslušanja dalje pa sta komada Rusalka in Luna. Rusalka je precej melanholična in trpeča balada, v kateri kitare spremlja dvojna pedalka v ozadju, v refrenu pa je celoten prostor zapolnjen z instrumenti do te mere, da nič ne manjka. Mislim, da je tak stil komada tisto, kar Conventus Cerris predstavi v najboljši luči. Rusalki sledi Luna, ki pa se znova vrne v počasne riffe temačnejših vej pagan/folk metala, po vrhu vsega pa proti koncu postreže še z odlično kitarsko solažo.

Sodba je vsekakor zanimiv album, ki je že bolj natančno opredelil, kaj nam Štajerci želijo s svojo glasbo sporočiti. Upam, da bodo do naslednje izdaje fantje slišali svoj klic, začutili svoj namen in nam postregli z najboljšimi rezultati te sodbe.