Konec leta 2023 so Crimson Glory oznanili, da se vračajo po desetletni odsotnosti. Vrnitev je bila z napovedjo novega studijskega albuma kar malce presenetljiva, saj skoraj ni bilo za pričakovati, da bi se kultni Američani še kdaj zbrali. A so se in to trije od petih članov originalne zasedbe. Ob preminulemu frontmanu Midnightu manjka še kitarist Jon Drenning, medtem ko so Jeff Lords, Ben Jackson in Dana Burnell k sodelovanju pritegnili manj znana kitarista Marka Borgmeyerja in vokalista Travisa Willsa. Od zelo dobrega prvenca so minila že štiri desetletja, metal zgodovino so Crimson Glory spisali dve leti pozneje z neponovljivo klasiko, enim najboljših prog power metal albumov vseh časov, Transcendence. Njegov naslednik je bil hardrockerski »strel v prazno« Strange and Beautiful, četrti album Astronomica je predstavljal solidno vrnitev h koreninam, vendar še vedno precej drugačno od klasičnega zvoka Crimson Glory. Bil je precej bolj moderen, progresiven, mestoma futurističen, s tršimi riffi, manj izrazitimi melodijami in Wadom Blackom na vokalu, ki je bil daleč od nivoja Midnighta. Kaj so torej po skoraj treh desetletjih Crimson Glory ustvarili na Chasing the Hydra?

Iluzorno bi bilo pričakovati, da so želeli Crimson Glory sedaj izdelati kakšen Transcendence Part II ali kaj podobnega. Kdor pričakuje nekaj v tem stilu s Chasing the Hydra, nikakor ne bo zadovoljen. Dobro, nekaj prepoznavnih elementov so ohranili tudi iz tega obdobja, a pri pisanju skladb tokrat niso stavili predvsem na himnične melodije, veličastne refrene in znamenite dvokitarske harmonije, po katerih je zaslovel Transcendence. Te značilnosti pridejo najbolj do izraza pri mistično obarvanih Indelible Ashes ter Broken Together. Prav pri teh dveh skladbah pride najbolj do izraza njihov občutek za vrhunske melodije. V tej smeri izstopa še temačno dramatična Angel in My Nightmare, pri kateri Travis Wills pokaže eno najboljših vokalnih interpretacij albuma. Naslovna skladba z mogočnim refrenom in uvodnim riffom v stilu Red Sharks spada tudi med tiste, ki imajo več klasičnih elementov Crimson Glory.

Po drugi strani album temelji na precej trših in agresivnejših riffih, kar je kompozicijsko bližje albumu Astronomica kot Transcendence. Slednji je v sebi le imel več prepoznavne evropske nalezljive melodičnosti. Razliko prinaša seveda tudi vokal, saj je bil Midnight značilni znak Crimson Glory. Travis ne skuša oponašati Midnighta, čeprav ga v visokih legah dobro zadane. Midnight je pel dosti bolj čisto, čustveno izrazno, ustvaril je mistično vzdušje, medtem ko sodi Travis bolj med klasične US power metal vokaliste, ki imajo v sebi nekaj več moči, hrapavosti. Vsekakor ima odličen občutek za melodijo in dramatiko.

Chasing the Hydra je album, pri katerem so Crimson Glory dali na preizkus trenutne kompozicijske sposobnosti. Upali so narediti nekaj drugačnega, ne le reproducirati preteklost. Je album, ki ne udari na prvo žogo in te ne odpihne. Potrebuje več poslušanj, je zahteven, a hkrati zanimiv, s premišljenimi kompozicijami in ima svoje kvalitete. Ljubiteljem ameriškega progresivnega heavy oziroma power metala bo ponudil dosti zanimivega.